O TEM, KAJ JE BILO NAJBOLJŠE V LETU '10

Vsako leto že tradicionalno izberem top 10 stvari iz preteklega leta in tudi letos je tako. Sicer niso pretirano kuharske ampak vseeno.

Torej:

10:
PRIMERJALNA KNJIŽEVNOST.
Že od nekdaj imam rad literaturo. Seveda sem ravno v teh letih, ko mi najbolj dogajajo Huxley in Hemingway in Camus in Orwell in podobni tipi pri katerih si moraš zelo razbijat glavo, da jih razumeš in ob njih branju pričakuješ razsvetljenje. Sem še precej daleč od zavedanja, da je branje lahko tudi lahkotno in celo zabavno.
Zato sem se letos septembra odločil, da bom hodil tudi na predavanja primerjalne književnosti, čisto tako, ker nimam pametnejšega dela in se mi je zdelo zabavno. Uspelo mi je priti celo na dve predavanji. Obe sta bili zanimivi, ampak več kot na dve mi ni ratalo. Je blo pa super. Drugo leto spet.

9:
MOJ LASTEN KAFIĆ.
Če se ukvarjaš s prostovoljstvom se zna zgodit, da boš počel precej random stvari. V okviru čisto nečesa drugega sem dva tedna vodil improviziran kafić, kjer je zmeraj primanjkovalo mleka. Imeli smo pa novoletne lučke (sredi poletja) in mizice iz starih oken in gamecube in projektor. Se mi je kar dopadlo bit cele dneve na kavah.

8:
POMLADNO PREBUJENJE.

Mogoče sem samo dobil kondicijo, ker imam pač takšno delo, ali pa je tale predstava res tako dobra, da sem jo gledal že dvakrat. Za tretjič imam pa že karte. Ampk to pride šele januarja. Je kul muzika. Je pač nekaj kar počnem, to, da gledam predstave.

7:

TRIP NA DUNAJ.

Rad imam takšne nesplanirane tripe. Tako smo se avgusta na hitro odločili, da skočimo za en dan na Dunaj. Šli smo v Starbucks in jedli v 1516. Klasika. Ostalega se ne spomnim. Smo se pa veliko smejali.

6:

FAKS.

Še prehitro je prišel dan, ko sem naredil zadnji izpit na faksu. Sedaj pridno pišem diplomo. Ampak je bilo vseeno zelo fino.

5:

SETLERJI.

Rad imam družabne igre, čeprav jih ne igram pogosto. Vendar vsake toliko igram Naseljece otoka Catan. Mislim, da jih imam rad zaradi debat, ki se razvijejo ob igri in zaradi neizprostnosti igralcev. Ponavadi smo precej glasni, ko igramo.

4:

DAVE MATTHEWS.

Dave Matthews Band je moj najljubši bend že nekaj let. In verjetno bo tako nekaj časa tudi ostalo. Februarja sem jih imel priložnost videti na Dunaju in itak so bili super. Super je bil tudi Starbucks in 1516 in vožnja nazaj ob polnoči v megli. Zjutraj sem pa seveda delal. Ampak je bilo vredno.

3:

FILOZOFSKE DEBATE.

Mogoče je to samo študentsko življenje, ko imaš za tovrste stvari čas, ampak je filozofiranje ob kavi v kakšni kultni kavarni je prav super. In tega je bilo letos precej.

2:
PLEZANJE.
Prvič sem plezal že nekaj časa nazaj, ampak sem se bolj resno začel s tem ukvarjati letos. Še vedno mi ne gre ne vem kako dobro ampak dovolj, da sem že vodil svojo prvo smer. Sicer je ocenjena z 4c, kar pomeni, da izgleda nekako tako, kot strma pot na Šmarno goro, ampak vseeno. Sem se potem počutil kul.

1:
FLET.

Letos sem se tudi preselil in vse plačujem sam. Pa svojo kuhinjo imam. To je pa itak najboljše.

(foto: Dušan Smolnikar)

Katerih je pa vaših 10 najljubših letošnjih stvari?

O TEM, KAKO MI JE USPELO NEKAJ NEVERJETNEGA

Kljub temu, da se nam obeta precej normalen vikend, ko bomo pač v petek zažurali, v soboto bomo tako tako, v nedeljo, pa se bomo že pripravljali za ponedeljek (se pravi delali stvari, ki bi jih morali že v petek), sem v vsej tej norišnici priprav na novo leto tudi sam nakupil goro hrane, s katero ne bi zdržal le tega vikenda, temveč tudi nekaj let ledene dobe, pa še nekaj malega bi ostalo. Predvsem zelenjave.

Vrste v trgovinah so bile nenormalne in čeprav sem nagnjen k minimalizmu sem se tokrat vdal ter pomislil še malo naprej, kot le eno kosilo.

Ah, pa še parmezan sem kupil. Sem se končno opogumil ter zgrabil en kos in bil prijetno presenečen, da parmezan ne stane 10eurov na kos, kot sem mislil, temveč le toliko na kilo. Kar je ob manjšem koščiču precej sprejemljivo.

Na koncu sem seveda kupil kruh, ker sem nesistematičen in grem mimo vsaj 5krat preden ga kupim. Pred mano je stala neka gospa, ki je na dolgo razlagala kakšen kruh bi imela in da noben ni pravi, kar se je meni zdelo simpatično, prodajalcu pa niti najmanj, ker se je naredila ogromna vrsta, zato je bil srečen, ko se mu jasno in glasno povedal kaj želim. Še rezati mu nič ni bilo treba.

Sploh ne vem zakaj sem vam vse to povedal. Ampak skuhal sem pa tole:

ZGOLJUFANE TESTENINE BOLOGNESE:
(recept za, ko se ti mudi)

Najprej na olju prepražimo malo čebule, jaz zmeraj prepražim eno šalotko, ker so tako male, ravno za enega. Potem v lonec damo še mleto meso in solimo. Pustimo, da se nekaj minut kuha in dodamo še naribano korenje. Jaz meso kuham približno 20 minut, tako, da je sigurno kuhano. Vmes dodam še malo rožmarina, ker je res super začimba.
Testenine pa v vreli vodi kuhamo pač toliko kot piše.

Je zgoljufano, ker ni nič paradižnika. Ker se mi ne da za tako malo novega odpirat.

Možnost za zafrknit: 6/10 (tole meso zna bit tricky včasih, če je na premočnem ognju)
Stopnja umazanije: 5/10 (standard dveh posod)
Užitnost skuhanega: 6/10 (je okej, toplo in hitro in nasitno)

Tole jem, ko se mi kam mudi, pa bi nekaj toplega in nasitnega, pa še res brez problema se naredi.

Aja! Pa tole mi je uspelo! Danes je bilo vse skuhano istočasno! Ko so bile skuhane testenine, je že piskalo, da je tudi meso kuhano. Tako, da sem končno jedel vse toplo! Ponavadi se zmeraj kaj shladi. To pa zato, ker lažje stvari skuham najprej, težjih se pa lotim kasneje. Vendar to ni najboljši vrstni red. Kdo bi si mislil.

Vi tudi kaj goljufate?

O TEM, KAKO SEM POJEDEL 2-3 PORCIJE

Najtežje pri tem, da si samostojen in kuhaš samo zase je to, da na to nihče ne pomisli. Vsi paketi česarkoli so namenjeni več kot eni osebi. To velja predvsem za meso. Pa tudi samo eno banano se mi zdi včasih smešno kupit. Pa tudi čebule so zmeraj prevelike. Pa por tudi. Korenje je še tako tako. Ponavadi je okej. Sem pa dobil tudi že prevelike. 

Ampak vseeno. Danes sem bil čisto brez ideje, kaj bi jedel. Vendar, ko sem stal pred polico z mesom, sem opazil nekaj zelo finega. Očitno sedaj že obstaja pripravljen piščanec za v vok. Ker vok imam (je prišel skupaj s stanovanjem) in je itak najbolj kul reč v kuhinji, sem sklenil, da piščanca preizkusim. Takole je šlo: 

AZIJSKI PIŠČANEC IZ PAKETA: 

(recept za izživljanje z vokom)

Najprej sem nekaj basemati riža splaknil pod vodo (ker se baje potem ne prijema) ter ga v vreli vodi kuhal 18 minut. Toliko pač piše. Basemati riž je kar odkritje, ker prej nikoli nisem maral riža, ker je bil zmeraj pretrd in nasploh čuden. Tale se pa ravno prav skuha in je super. 

Nekje med vsem tem pa sem v vok kanil malo olja ter ga razpalil na največjem plinu, ki ga imamo. Toliko sem se že naučil o vokih, da mora biti vok res zelo zelo vroč. Potem sem notri stresel kar cel paket piščanca. Sicer je pisalo, da ga je za dve ali tri porcije, ampak se mi je zdelo tako malo, da sem skuhal kar celega. Potem je malo zacvrčalo, jaz pa sem začel divje mešati, da se kaj ne bi prijelo. Sklenil sem, da je temperatura ravno prava, ko prijetno šumlja ko mešaš, ko pa nehaš se pa sliši nekako takole: 

ŠŠŠHHŠŠŠHHHAŠŠŠŠŠŠŠŠKKLLKAGGG!!!

Si znate predstavljat ne? Po 8. minutah je bilo narejeno. 

Možnost za zafrknit: 4/10 (res je, da je vok zelo vroč, ampak če divje mešaš je vse okej)

Stopnja umazanije: 5/10 (sem se sicer bal, da bo na voku kaj ostalo, ampak se je lepo pomilo. Najbrž zato, ker sem ga takoj namočil)

Užitnost skuhanega: 9/10 (sem bil presenečen, kako dobro je, čeprav je iz paketa)

Z vokom se bom še kdaj igral. Pa res je izpadlo odlično. Sem pojedel kar vse 2-3 porcije. 

Kaj pa vi kuhate v voku? 

O TEM, KAKO SEM POSTAL ŠPAGET

Imam prijateljico, katere babica ji je zabičala, ko se je zaradi študija preselila v Ljubljano, naj ne je le testenin, saj bo tako postala špaget. No makaron. Ne vem zakaj je meni to tako ostalo v spominu, zato je bilo danes prvič, da sem si sam kuhal špagete. Pa tudi zelenjavni teden nadaljujem. Sem kupil, sicer zmrznjen, grah, ampak sem slišal, da je takšen grah čisto okej. Pa tudi novega Jamiea sem odprl. Je kar fin, so stvari res tako lahke, da bom marsikaj poskusil. 

Torej, danes so bili prvič na vrsti špageti: 

FINI ŠPAGETI S PARADIŽNIKOM IN GRAHOM:

(recept za res taprave študente) 

Na olju popražimo strok ali dva česna (če se česen sploh praži). Čez kakšne pol minutke prelijemo s paradižnikovo mezgo in dodamo še baziliko ter grah. Grah lahko dodamo kar zmrznjen, kar je super, ker se mi zdi, da zmeraj takooooooooooo dolgo traja, da se karkoli odtali. Potem še malo posolimo in popopramo. Jaz sem dodal še malo pancete, ki sem jo natrgal na koščke. Ker sem jo imel ravno v hladilniku. 

Špagete skuhamo v slani vreli vodi, kuhamo pač toliko dolgo, kot piše na škatli. 

In to je vse. 

Možnost za zafrknit: 6/10 (ker sem takšno omako delal prvič mi je bilo vse tako tuje, da sem se bal, da ne bom kaj prismodil ali še kaj hujšega. Vendar je vseeno izpadlo okej.)
Stopnja umazanije: 5/10 (dva lonca sta že kar standard. In odkar takoj v lonec nalijem malo vode, da se ne zasuši je tudi pomivanje velikooooooo lažje)
Užitnost skuhanega: 5/10 (študentsko kosilo pač.)

Špageti so mi bili všeč. Pa tudi to, da so hitro pripravljeni mi je všeč. Pa tudi to, da je zraven malo zelenjave mi je všeč. Pa tudi to, da se nisem spremenil v špaget mi je bilo všeč.

Pa vseeno jih nisem jedel z žlico.

Vi jeste špagete z žlico?

O TEM, ZAKAJ V RESNICI NISEM KUHAL

Po pravici povedano, je bil eden izmed razlogov, da nekaj časa nisem blogal tudi ta, da sem bil zaposlen s kvačkanjem kape. Ponavadi se v eno stvar tako zapičim, da jo težko sputim iz rok, dokler ni končana. Tako je bilo tudi s tole kapo. Je nekaj časa trajalo, razmaki niso vsi enaki, pa tudi nekaj velikih lukenj je vmes ampak jo vseeno lahko dam na glavo. Kar je za prvo resno nakvačkano reč kar dosežek. 

Ampak. Za darilo sem dobil eno fino kuharsko knjigo. Itak od Jamiea, klasika, ampak mi je fino kuhat njegove stvari. Mogoče pa mi je všeč zato, ker je to prva res čisto moja kuharska knjiga. 

 V glavnem. Tole je bilo kar tako. Da vam povem, da imam spet imam čas za kuhanje. In dihanje.

O TEM, KAKO SEM DELAL POTICO 2. DEL

Danes sem vstal ob pol desetih, par ur kasneje, kot ponavadi, spakiral svoj računalnik in fotkić ter se odpravil domov. Domov sicer pomeni dvajset minut z mestnim avtobusom, kar sicer ni veliko, ampak se v dežju presneto vleče. Čeprav je pot ob novem CDju Dave Matthewsa hitro minila. Kljub dežju in adidaskam.

Babica me je vmes trikrat klicala kje sem, ker je bilo že vse pripravljeno za tole:


MICA POTICA:
(recept za eno fino filo)

Zmešamo mlete orehe ali/in mandlje z obilico sladkorja. Potem v drugi posodi zmešamo maslo, nekaj rumenjakov, malo sladkorja in malo smetane. Testo razvaljamo in ga z zmesjo premažemo ter povrhu posujemo mlete orehe ali/in mandlje. Vse skupaj zvijemo in postavimo v pečico na 50 stopinj, da še malo vzhaja. Potem potico pečemo 50 minut na 180 stopinj.

Potem sem, preden sem jo lahko poskusil moral čakati še nekaj časa, da se je shladila, kar se je zdelo, kot eno daljših čakanj v življenju.

Potem smo še zvečer jedli, in se sedaj še premakniti ne morem. Še tipkam bolj težko.

Potica je bila pa itak najboljša. Pa tako lepa je bila, ker je bilo testo tako dobro stepeno.

Ste vi tudi kaj dobrega jedli?

O TEM, KAKO SEM DELAL POTICO 1. DEL

Torej. Včeraj je bil eden prvih popoldnevov, ko sem bil prost, brez neznanskih kupov dela, kar je decembra sicer stalnica. Seveda sem celo popoldne porabil za to, da sem spet začel normalno dihati (plus za en super (napol) skriven projektič, o katerem več jutri). Torej nisem kuhal.

Ampak.

Danes sem počel nekaj, česar sem se veselil že dolgo časa. Oziroma je bilo že nekaj časa planirano za objavo. Z babico sva naredil potico. No samo testo. Jutri, ko bo delala drugo potico, se naučim še drugi del. To pa zato ker sem danes popoldne delal. Kar je bilo tudi čisto okej.

No takole je šlo:

TESTO ZA MICO POTICO:
(recept za eno hudo potico)

Najprej sva (beri: je) v veliko posodo stresla moko in dodala ščepec soli. Potem sva (beri: je) v nekaj toplega mleka stresla malo moke in sladkorja ter polovico kvasa, ter postavila na toplo mesto, da kvas vzhaja. V tretji posodi sva (beri: je) zmešala maslo, tri rumenjake, sladkor, vanili sladkor, malo ruma, žlico olja, majčkeno sladke smetane in toplega mleka. Ko je bila zmes gladka, sva (beri: je) jo umešala z moko. Potem je na vrsto prišel najtežji del. Testo je bilo treba "stepst". Testo sva (beri: sem!) v veliki posodi stepel do gladkega, da se ni več prijemal ne kuhovnice, ne posode. To je bilo kar težko. Čeprav se je zdelo, ko sem opazoval babico, da je zadeva precej lahka. Ima kar mišice, ta naša babi.

Poleg tega, da dobro kuha ima še en kup hudih priprav. Recimo takšnole tehtnico, ki je itak najbolj kul.

Jutri, ko bo delala še eno, ji bom pomagal narediti "filo". Pa ne iz pehtrana. Ampak iz lešnikov in mandljev. Pa prvo potico bomo (beri: bom) pojedli. Kar celo.

Pa tudi blogal bom lahko bolj redno. Ker jem sicer redno. Ampak diham pa le, če imam čas.

Kakšno potico imate pa vi najrajši?

O TEM, KAKO SEM NAREDIL SVOJ MJUSLI

Torej. Meni velikokrat zmanjka kruha. Pa tudi če kupim cel hlebec. Ali pa se posuši. Tudi če kupim le četrt. Eno ali drugo. Zato so kosmiči (ali mjusli, kot ga ljubkovalno kličem) tako vitalen del prehrane. Ugotovil sem tudi, da je mjusli prekleto drag. Tudi tisti najcenejši. Zato sem se odločil, da naredim kar svojega.
Kupil sem posebej ovsene kosmiče, rozine, indijske oreščke in čokolado. Potem sem pa vse kar skupaj stresel. Je fino. Ker so ostali ogromni kosi čokolade. Se zanalašč nisem potrudil pri drobljenju.

Pa mislim, da sem tudi ceneje prišel skozi. Čeprav nisem dejansko preračunal. Se mi pa bolj fajn zdi. 

No tako. 

Pa nič skrbet. Čeprav ne blogam vseeno jem. Samo časa nimam to pokazat. 

Kaj pa vi naredite, ko vam zmanjka kruha? 

O TEM, KAKO SEM NAREDIL VODOMET

Jaz res nimam časa. Tale december bi lahko preimenovali v delamprevečember. Ampak saj je tudi luštno. Zato bom pa lahko:

a) januarja kupoval na razprodajah
b) januarja šel smučat
c) januarja mi bo dolgčas

Vem da je sreda dan za stripič ampak ni bilo časa. Zato prilagam tole humorno fotko kuhanja kompota. Še dobro, da imamo štedilnik, ki ima rob namenejen prav takšnim kuharjem kot sem jaz (lačnim in nerodnim), tako, da je vse ostalo kar lepo v mejah še obladljive katastrofe.

Kompot je bil pa dober.

O TEM, KAKO SEM SEM BRAL HERIJA POTERJA

Harrya Potterja sem bral že kar dolgo nazajm nekaj v slovenščini in nekaj v angleščini, ampak se mi je v obeh jezikih zdelo smešno, kako ironična so bila izbrana imena. Tako je bila učiteljica za čarobne rastline profesorica McOchrovt kar se mi je zdelo zmeraj smešno. Pa tudi zadnji film sem pred kratkim gledal. Čisto tako, zaradi nostalgije, pa mi je bil kar všeč.

V glavnem. Ker je zelenjavni teden že drugi dan zapored jem dobro zelenjavo:


OHROVT Z DROBTINAMI:
(recept za še malo zelenjave)

Tale recept je zelo preprost, brstični ohrovt malo podušimo med tem pa na maslu prepražimo malo drobtin. Največji trik je, kako ohrovt zmehčati ampak da s tem ne pretiravamo. Me je jemalo, da polijem še malo z belim vinom pa sem se potem zadržal, ker nisem hotel pretiravat.

Je izpadlo okej. Pa še velik fan drobtin sem postal.

Zraven sem se skuhal še testenine in mleto meso, ki ga zadnje čase delam precej.

Potem sem se usedel na termoakumolacijsko peč in je blo fino. Dokler mi ni postalo prevroče, ker se mi je pregrela zadnja plat. Mislim, da bom vložil v kakšen poušter.

Kaj ste pa vi brali ko ste bili mladi?

O TEM, KAKO SEM KUHAL POR

Torej. Začel se je zelenjavni teden. Ker (mogoče) jem premalo zelenjave, sem se odločil, da se tudi tole malo naučim. Iz vreče z zelenjavo sem potegnil por in ga pripravil takole: 

POR S TIMJANOM IN BELIM VINOM: 

(recept za malo zelenjave)

Tale por se kuha kar v malem pekaču, če ga imate, jaz sem danes našel kar prfektnega.

Por narežemo na nekaj večjih kosov, tisti zeleni, zgornji del pa na male trakce. Na maslu zmehčamo malo česna in timjana, potem na pekaček zložimo porove trakce in nato še večje kose pora, vse skupaj pa zalijemo z belim vinom in dodamo še malo jušne osnove. Jušno osnova zame pomeni raztopljena jušna kocka. Potem vse skupaj kuhamo nekaj časa, da se por malo zmehča. 

Zraven sem naredil še malo pireja in mesa. Je bilo okej kosilo. 

Možnost za zafrknit: 7/10 (čeprav je zelenjava, se mi je zdelo kar težavno. Ali pa se mi zdi samo zaradi včerajšnjega neuspeha) 

Užitnost skuhanega: 4/10 (je bilo okej. Celo boljše, kot je zgledalo. Ampak vseeno)

Stopnja umazanije: 4/10 (hitro in uspešno pomito, sem se naučil, da vse namočim, ko je skuhano in potem ni problem.)

Takole se je začel moj teden z zelenjavo. 

O TEM, KAKO SEM DELAL ŠARKELJ

Torej, danes sem, ker je nedelja in je seveda na vrsti neka sladica, poskusil naredit preprost šarklej po receptu, ki je bil napisan na zadnji strani pecilnega praška. Mislim sicer, da je masa kar uspela, vendar tole sigurni ni: 

V glavnem. Ne sprašujte. Potem sem kar lepo jedel kosmiče za večerjo. 

Možnost za zafrknit: 10/10 (očitno je preprost šarkelj težje naredit kot žlikrofe ali karkoli drugega)

Užitnost skuhanega: 0/10 (sem pristal kar na kosmičih)

Stopnja umazanije: 5/10 (niti ni bilo tako hudo, se je vse lepo pomilo)

Jaz krivim pečico. 

Kaj pa vam kdaj ni uspelo? 

O TEM, KAKO SEM ZMRZNIL NJOKE

Torej. Najprej vam bom povedal konec zgodbe, potem pa šele začetek. Nekaj dni nazaj sem se lotil priprave enih hudih njokov za katere sem ugotovil, da niti niso tako težki.  Ker sem ji seveda naredil preveč, sem jih dal nekaj zmrznit v eno tako fino škatlo za zmrzovanje z namenom, da jih pojem naslednji dan. 

Naslednji dan, so bili njoki seveda zmrznjeni. Potem sem jih (relativno), vendar pomembno dejstvo je, da je fino, če so njoki ločeni, ko jih damo kuhat, ker če ne se vam zgodi, kot meni, da se vsi skuhajo v eno veliko kepo. Ali štirikotnik v tem primeru. Vseeno sem jih uspel nekako ločit ampak vseeno. Sem se vsaj nekaj naučil. 

Ampak: 

NJOKI ZA ZMRZNIT: 

(recept za eno ozimnico)

Krompir (en velik) olupimo in narežemo na četrtine. Potem ga v vreli vodi kuhamo kakšnih dvajset minut in ga, ko je kuhan, zmečkamo. Vmešamo eno jajce in nekaj ostre moke pa tudi solimo nekje vmes. Potem vse skupaj zgnetemo v rahlo testo. Ne uporabimo preveč moke, ker bodo potem njoki trdi. Ampak samo toliko, da se vse sprime. Potem testo malo povaljamo in trgamo malo koščke ter iz njih naredimo njoke. Njoki naj bodo majhni, se ne razkuhajo prav pretirano, ampak naj bodo vseeno majhni. 

Ko je to narejeno njoke skuhamo v vreli vodi. Super je, da veš, da so kuhani, ko priplavajo na vrh. To je res najbolj jasen pokazatelj, kdaj so skuhani. 

Potem sem zraven priložil še eno bučko in nekaj mesa in smetanove omake. Malo se ponavljam. Zelenjava mi še vedno dela neznanske probleme. Danes sem prinesel eno veliko vrečo zelenjave, ki jo moram skuhat do konca tedna. 

Okej. Plan je takle. Ogljikove hidrate znam skuhat. Krompir, riž, testenine, to ni problem. Zdaj je na vrsti zelenjava. Solate pa ne jem. Iz principa. Ne zato, ker je ne bi maral. 

Torej. Kaj je vaša najljubša zelenjava? 

O TEM, KAKO SEM BRSKAL PO INTERNETU

Eden prvih food blogov, ki sem jih sploh kdaj našel je bil tale od tete Barbarelle. Itak je poln lepih slik in finih reči, takih, da človek potem skuša kar v ekran ugriznit.

Tudi nekaj receptov se najde na njeni strani. Je pa posebna v tem, da ne paca kuhinje da hrane ne obdeluje nad 48 stopinj, kar pomeni, da je vsa hrana sveža in ohranja vse svoje fine reči, ki jih pač hrana ima.

Presno in vegansko prehranjevanje se mi sicer zdi naporno (plus mama bi me ubila), ampak bi se z veseljem prijavil na kakšno njeno delavnico, čisto zato, ker mi trenutno zelenjava pri kuhi dela največ težav.

En fin intervju z njo si lahko preberete na pepermintu, kar tule.

(Fotografije: www.barbarella.si)

Po pravici ne brskam ravno veliko po internetu za takšnimi blogi. Nimam časa. No. Ali pa volje. Ali pa samo ne najdem. Ali pa so fotografije tako lepe, da hočem skočit skozi okno, ker takšnih reči ne bom mogel nikoli skuhat.

V glavnem. Barbarella je kul.

O TEM, KAKO SEM DELAL STRIPIČ, DRUGIČ

Stripič drugič. Z vsemi rečmi v življenju je tako, da je treba včasih kakšno reč na novo probat. Zato tudi tole sredo, stripič. Še kar nisem obupal. . .

Drugače pa pridno pomagam Dedku Mrazu (res!). Moja diploma pa kar stoji.

Ah in oh.

Kaj pa vi, imate prenapolnjen december?

O TEM, KAKO SEM SAM NAREDIL REZANCE

Jaz imam rad testenine. Je pa zmeraj tako, da testenine ponavadi kupujemo v tistih velikih škatlah in se nam zdijo tako zapletene, da kar sproti pozabljamo, da testenine pravzaprav lahko brez večjih težav naredimo tudi sami. Jaz sem se jih ob prostem dopoldnevu lotil takole: 

TAPRAVI REZANCI: 

(recept za eno odkritje)

V 200 gramov ostre moke ubijemo dve jajci potem pa kepo gnetemo in gnetemo dokler ni testo gladko. Jaz si za takšne reči ponavadi nastavim kar uro (na 7 minut), ker se mi drugače stvar prehitro zdi vredu in prehitro odneham. Potem pustimo, da testo kakšnih 10 minut počiva, potem pa ga na zelo tanko razvaljamo, tako tanko, da se nam začne na delih že trgati. Potem lahko oblikujemo testenine po želji. Jaz sem za prvič naredil kar rezance. 

Takšne rezance potem pustimo, da se malo posušijo in jih potem deset minut kuhamo v slani vodi kakšnih deset minut. 

Jaz sem zraven naredil še kvazi neko bolognese omakco, ki je bila tudi okej. Potem je bilo kosilo narejeno.

Danes sem se torej naučil kakšna je razlika med ostro in gladko moko. Jaz se bom grobo držal tega pravila. Gladka za vse s kvasom, ostra za vse ostalo.

Sem se pa kar zaljubil v takšnele testeninice in mislim, da jih bom še velikokrat probal. Pa tudi kakšno bolj kompleksno obliko bom preizkusil. 

Drugače pa je za manjko objav kriv predvsem december in ne to, da premalo jem. Preveč delam. 

Tako da malo potrpite, decembra bo tako ali tako še prekmalu konec. 

Sploh pa kakšna je vaša najljubša oblika testenin? 

O TEM KAKO VAJA DELA MOJSTRA

Danes sem bil na kosilu doma, to se pravi pri svoji babici. Čeprav hodi na računalniški tečaj, ni čisto prepričana, kaj je to blog, čeprav je vsem prijateljicam povedala, da pišem po internetu o kuhanju. Ker ve, da sem zadnjič poskusil narediti krompirjev štrukelj (in da ga imam neizmerno rad), ga je danes naredila tudi ona. Kot za šalo je zmesila vse sestavine in naredila celo dva različna nadeva. Potem pa nonšalantno rekla, da najprej pojemo juho potem pa bo tole kuhano. 

Vaja dela mojstra kajne?

Potem pa sem se tako najedel, da se zdaj še premakniti ne morem . . .

O TEM, KAKO NISEM PEKEL PALAČINK

Danes je bil en super dan. Minil je precj bolj običajno, kot sem pričakoval da bo. To pa je v decembru že kar dosežek. Prav tako je bilo super to, da smo bili vsi trije sostanovalci doma, kar je prav tako ena velika redkost. Še najbolj super pa je to, da ko smo skupaj pogovor pogosto nanese na palačinke. In danes ni bilo nič drugače. Pridni, kot smo se jih hitro lotili. Takole namreč:

CIMRINE PALAČINKE:
(recept od ene cimre)

Eno jajce zmešamo z nekaj moke in mleka ter dodamo vanili sladkor ter navaden sladkor, pač na uč (oko), kolikor se nam zdi. Vse skupaj dobro premešamo. Tanko teflonsko ponev malo naoljimo ter jo segrejemo, nato pa nanjo zlijemo nekaj mase. Počakamo, da robovi malo zakrknejo, potem palačinko obrnemo in jo popoečemo še na drugi strani.

Pečeno palačinko namažemo s ČIMERKOLI! :)

Jaz sem skoraj vse namazal z nutelo. Rad jih imam še z marmelado, za ostalo me pa težko prepričate.

Zdaj, ko sem sit, pa se še malo posvetim diplomi? Čeprav mislim, da po palačinkah to ni več mogoče...

S čim pa imate vi radi palačinke?

O TEM, KAKO IMAM PRAVZAPRAV PREMALO ČASA

Decembrovanje se je kar dobro začelo in zdaj ni več poti nazaj. Danes sem tako v službi ostal malo dlje, kot sem pričakoval potem pa sem imel že kup novih načrtov tako, da mi je zmanjkalo časa za kakšen večji obrok. Potem je prišla na vrsto improvizacija:

V petih minutah minutah sem bil sit in dobre volje.

Vem, da je petek in vam dolgujem en hitri recept. To pride na vrsto jutri prav? Danes nisem mogel kuhati, ker sem že zgodaj popoldne šel gledat tole, (prijetno presenečen) potem pa sem skočil še na en sestanek.

Torej kuham jutri.




(P.S.: hvalasajveškdosi! :) )

O TEM KAKO SEM ŽELEL POSTATI JAMIE

Četrtki so namenjeni predstavljanju sveta kuharstva. In če je kje sploh dobro začeti, je to pri človeku zaradi katerega je kuhanje sploh postalo tako vsesplošno kul. To je seveda Jamie Oliver. Ni najboljši kuhar na svetu, njegovi recepti so preveč vezani na sestavine, ki niso na voljo povsod in jih tukaj kar pretežko dobimo pa tudi jedi niso ravno za vsak dan, vendar ima nekaj, kar je bilo prej kuhanju tuje. Njegova strast ni le kuhanje, vendar tudi vse ostalo kar spada zraven. Pravilen način prehranjevanja, kuhanje, kot druženje, sploh uživanje ob skupnih obrokih, strast za spreminjanje režimov prehranjevanja in izobraževanje mladih, ki nimajo takšnih možnosti, kot jih je imel on, je le nekaj stvari s katerimi se ukvarja.

Začel je s svojo TV serijo že leta 1997, potem pa od samega kuhanja malo odstopil in sodeloval še v dveh super projektih. V prvem, je poskusil reformirati sistem šolskih kuhinj, da bi kuhali bolj kvalitetno hrano, saj je pogosto to edini topli obrok, ki ga otroci jedo v celem dnevu. Drugi pa je projekt fifteen, kjer je petnajstim mladim, ki niso končali šole ponudil izobraževanje in delo v svoji novi restavraciji. 

Seveda za njim stoji cel sistem in je v teh nekaj letih postal blagovna znamka, saj tudi pri nas lahko kupite začimbe ali omake Jamiea Oliverja. Vendar mi je vsa ta ideja super zaradi dveh stvari. Zato ker tak preprost  dečko kuha fine reči in si potem rečem, da to lahko tudi jaz, druga pa je, da se na koncu ne vrti vse le okoli hrane, temveč ljudi. To, da je kuhanje le medij, ki prinaša socialne spremembe, nov korak v prihodnost ali še eno možnost se mi zdi nekaj, na kar prepogosto pozabljamo in bi lahko bilo zastopano na več področjih. 

Za to imam rad Jamiea Oliverja.


*(fotografije: Jamieoliver.com)

O TEM, KAKO SEM RISAL SVOJ PRVI STRIPIČ

Takole. Tole je moj prvi stripič. V resnici je tole samo osnutek, ampak mi je zmanjkalo časa in volje, da bi stvar zrisal v ilustratorju. Drugič. Se še navajam. Upam, da niste pričakovali preveč, ker se še učim risati. Stripe sem risal v srednji šoli med slovenščino. Je bilo super zabavno. S sošolcem sva ilustrirala vse interne fore, ki sva jih poznala. Se mi zdi, da je tako kot z večino stvari. Je treba samo vadit. Tako da, je tole tudi moj prostor za vadbo. Čeprav se jaz ob njih bolj zabavam, kot se najbrž vi. Pa vendar.

Kaj pa ste vi počeli med poukom?