O TEM, KAKO SEM GLEDAL KRALJEVO POROKO

Včeraj sem hote ali nehote (čeprav mi ni bilo nič hudega) gledal kraljevo poroko. To pa zato, ker so jo pač gledali vsi in če sem hotel sodelovati na twitterju, kjer je bilo itak vse #tegano z RoyalWedding se temu nisem mogel izogniti. Pa konec koncev mi ni bilo čisto nič hudega. Čeprav mi je Katja morala presneto veliko razlagati kdo je kdo.

Potem zvečer, sem bil ravno prav razpoložen za kakšno slaščičarsko ustvarjanje, zato sem se odločil, da preizkusim en PKIZP (Pehtranov izziv za Pehtrana), ki mi ga je poslala Alja. Poslala mi ga je sicer že pred kar nakaj časa, prej nikoli nisem bil pri volji za kaj takega. Ampak včeraj se mi je zdela idealna priložnost.

KOKOSOVE (RUMOVE) KROGLICE:

(recept za eno poroko)

Za kroglice potrebujemo: 20 dag kokosove moke, 20 dag sladkorja v prahu, 20 dag čokolade v prahu, 10 dag masla, en šilček ruma.

Alja potem pravi takole: Vse sestavine pregnetemo v testo. Jaz sem najprej zmešala suhe sestavine, da so se enakomerno porazdelile (lahko greš tudi po pravilu rastočih mas, kot se to dela v lekarni s praški :), potem pa sem dodala še maslo (to naj bo bolj mehko, da se lažje pregnete potem vse skupaj), no in na koncu daš še rum, kolikor ti pač odgovarja (malo gledaš na teksturo, da ne bo presuha oz. premokra pa tudi na okus). Iz mase potem oblikuješ kroglice, ki jih lahko povaljaš v kokosovi moki, mrvicah ali sladkorju. Potem jih postaviš na hladno.



Možnost za zafrknit: 3/10 (včasih lahko kje ostanejo kakšni koščki masla)

Umazanija: 3,5/10 (presenetljivo lahko se pomije skleda)

Užitnost: 8/10 (so zelo dobre, še posebej zaradi obilice ruma, pa tudi to, da jih je skoraj takoj zmanjkalo nekaj govori o tem, da so precej užitne)

Potem sem gledal še "Kraljev govor" in imam zaenkrat dovolj vsega v zvezi s kralji in kraljicami in princi in princesami.

Mi pa počasi zmanjkuje PKIZPov, tako da mi le pošljite še kakšen fin lahek recept na pehtranblog (afna) gmail (pika) com. Se bom potrudil, da tokrat ne bo trajalo tako dolgo, da jih preizkusim.

Ste vi gledali kraljevo poroko?

O TEM, KAJ SO JAJČNI VLIVANCI

Sicer ne vem, od kje prihaja moje navdušenje nad jedmi, ki se v slovenskem prostoru kuhajo že dlje časa, ampak dejstvo je, da so mi všeč in jih tudi sam rad kdaj skuham. Še posebej če je v receptu zapisana beseda testo. Tudi fascinacija nad testom ne vem od kod prihaja. 

Danes, ker je bilo tako čudno vreme, se mi je zaluštalo jest juho. Ker pa imam zelenjavnih že dosti se nisem ustavil dokler nisem našel druge možnosti. Tako sem čisto po naključju naletel na preprost recept za jajčne vlivance, ki sem ga še bolj poenostavil. Takole gre: 

JUHA Z JAJČNIMI VLIVANCI:

(recept za en deževen dan)

V dobrega pol litra vrele vode raztopimo eno kokošjo jušno kocko. Vre naj toliko časa, da bo cela raztopljena. To je naša juha. V drugi posodi razžvrkljamo eno jajce in mu postopoma dodajamo moko, da se zgosti nekako do gostote mase za palačinke. Temu se reče testo. Nato testo zlijemo v vrelo juho in kuhamo še šest minut. Zlijemo ga tako nekako, kot bi vlivali palačinke. Za konec dodamo še malo drobnjaka (svežega če se le da) in juha je končana. 

Možnost za zafrknit: 4/10 (čeprav zgleda čudno, ko se kuha je pravzaprav težko kaj naredit narobe)

Umazanija: 7/10 (lonec je bilo presenetljivo težko pomit, ker so se vlivanci čudno držali posode)

Užitnost: 9/10 (čeprav je zgledalo čudno je bila juha prav super in popolna za takšno "duhamorno" vreme)

Res je, da ko sem vlivance vlival sem malo podvomil v recept. Ampak se je na koncu vse izšlo zelo dobro. Čeprav sem malo zapretiraval v vlivanci. Eno jajce je dovolj kar za malo večjo količino juhe. 

Iz neznanega razloga pa sem se spet lotil kvačkanja. Bo najbrž vreme krivo. 

Vi uporabljate jušne kocke? 

O TEM, KAKO SEM RAZGREL PONEV

Precej časa sem potreboval, da sem se odločil, da bom sprobal recept, ki mi ga je poslala Klara. Ne vem, zakaj sem potreboval toliko časa, ampak sem se ga včeraj končno lotil. Verjetno zato, ker sem imel v hladilniku končno nekaj jajc, ki sem jih mislil spremenit v pirhe, ampak se jih potem zaradi pomanjkanja motivacije nisem nikoli lotil.


Klara pravi takole:

POHANTE ŠNITE: 

(za eno osebo)

Potrebuješ: 

Mehek kruh (lahko star lahko ne, samo da lepo vpija tekoče) - 4 polovičke

jajce - eno

mleko - kravje ali sojino/ovseno/riževo/samo da teče - par žlic po občutku

cuker - odvisno od tega koliko se rad sladkaš

+ začimbe po želji - vanilin, cimet, karkoli, lahko tudi smetanca... 

Navodila: zmešaj vse stvari razen kruha

pomoči kruh v maso da se napije in fino kaplja iz njega

daj v ponev, ki je vroča in je podmazana z najljubšo maščobo (tudi brez gre z dobro teflonko)

peci na eni strani dokler ne rata zlatozapečen, obrni in ponovi vajo

daj na krožnik in hitro posuj z zličko sladkorja.

zunaj mora biti hrustlav notri pa mehek in sočen in njami

najboljša stvar ob deževnem vremenu. zraven si ponudi kakav/vročo čokolado/vinski šato/kavo/čaj

Možnost za zafrknit: 6/10 (vroča ponev zna stvari malo zakomplicirat)

Umazanija: 2/10 (če si pazljiv je izjemno hitro pospravljeno)

Užitnost: 7/10 (že kar vidim, da če bi tole jedel, ko sem bil majhen, bi bila to moja najljubša stvar na svetu)

Meni se je šnita malo zažgala. Ampak nič zato. Če je bilo prehudo, sem zgornjo plast malo postrgal in se nisem pustil preveč motit. Je bilo fino. Čeprav moram še malo izpopolnit, da se mi ne zažge. Ker potem že vidim, da bom to kar naprej jedel. 

So pa prazniki kar dobrodošli. Predvsem zato, ker sem spet prišel do potice. 

Moram pa tudi priznat, da imam še nekaj receptarskih dolgov. Jih pripravim v kratkem. Obljubim. :) 

Sploh pa, kaj pa vi počnete z vsemi temi prostimi dnevi? 

O TEM, KAKŠNE SO NAVADNE JEDI NENAVADNIH LJUDI

Zmeraj se mi je zdelo zanimivo, da moramo vsi vsak dan nekaj jest za kosilo. Čeprav se zdi zanimivo vedeti kaj naprimer je predsednik je ponavadi tako, da njim pač kuhajo kuharji in je tako, kot da bi vsak dan jedli v restavraciji. Prav nič zanimivo pravzaprav.

Veliko bolj zanimivo je kaj jejo navadni ljudje (kolikor so ljudje lahko navadni). Ker si verjetno vsak dan kuhajo sami. Zato je naslov današnji pilotski rubriki "navadne jedi nenavadnih ljudi". Nenavadnih zato, ker vsak človek lahko pove kakšno zanimivo reč o sebi in je po svoje nenavaden.

Torej. Sicer se včeraj naloge nisem lotil sistematično, sem pa veliko slikal.

Kuhinja pripada Lori Jackson, američanki, ki že deset let živi v Ljublani in mora vsak dan nahranit tri hčere, moža, psa in mačko. Povedala mi je, da se potrudi in gre v trgovino samo enkrat na teden, po kakšno svežo reč pa še včasih vmes, da kakšno reč skuha za dvakrat in potem polovico kosila zmrzne in da brez pomivanja vsak dan porabi eno uro za kuho.
Pogovarjala sva se tudi o tem, kaj že kupi pripravljeno in kaj naredi sama. Rekla je, da je pri tem predvsem potrebno upoštevati čas in kako zdravo je. Testenin naprimer ne dela sama, ker so dobre tudi kupljene, omake za testenine pa vedno naredi sama, ker je tako bolj zdravo pa tudi sveže sestavine lahko uporabi.

Zelo ji je pomagalo tudi, da si je naredila svojo knjigo receptov jedi, ki jih zna naredit in so ji všeč. Sedaj je ta mapa že ogromna in pravi, da jo zelo veliko uporablja.

Jaz sem se včeraj pri njih oglasil čisto slučajno ravno, ko so delali velikonočne piškote. Še dobro, da sem ostal dovolj dolgo, da so bili že pečeni in sem jih nekaj tudi sam pridno snedel.

Kaj boste pa vi prazničnega spekli?

O TEM, KAKO SO SKANDINAVCI KUL

Moja kuhinja je okej. Je sicer majhna ampak zelo svetla, ker ima strešno okno in še eno normalno za povrh. Je pa kriza, ko se v njej drenjamo trije (ponavadi prostovoljno, ker je to itak prostor za druženje) ampak je bolje, da ne poskušamo vsi trije naenkrat kuhat. Ker to bi bila štala. 

Ne vem, zakaj ne delajo kuhinj malo večjih. Ker je tako, da našo dnevno sobo veliko manj uporabljamo in je ta veliko večja. Ko bom velik bom imel veliko kuhinjo. Po možnosti tako s televizorjem in kavčem, da bom med tistim 19 minutnim kuhanjem riža (ja, še vedno štopam) lahko naredil še kaj produktivnega. Naprimer pogledal kakšen del Big Bang theory (ker sploh nobenega še nisem) ali pa kaj podobnega. 

Drugače pa bo itak opremljena s sicer malo, ampak nadkül stvarmi. Recimo temile: 

(foto: http://www.neest.fr/)

Vse te stvari prodajajo na spletni strani podjetja NEËST iz Pariza. So pa jih nabrali od vsepovsod. Malo s Finske in malo z Japonske. So pa vse lepe. Čeprav se naši Rib'nčani v marsičem lahko kosajo s temile lepimi izdelki. 

Kakšno kuhinjo boste pa vi nekoč imeli? 

O TEM, KAKO SEM NAZAJ

No tako. Sem nazaj. Zato, ker se od testenin s tuno pač ne da živet in pač to, da pišeš diplomo ne more bit večni izgovor. Zato sem se danes lotil karija. Pod karije spadajo vse te reči, ki so narejene s kokosovim mlekom, notri je pa marsikaj, razen currya v prahu, ki pač ni sestavina karijev. Vse skupaj je en zmešan svet. 

Ampak v glavnem. Takole gre: 

MALI KARI: 

(recept za en kari)

V malo globji ponvi na nekaj olja podušimo na koščke narezanega piščanca in ga dušimo toliko časa, da se obarva. Nato dodamo žličko rdeče paprike in vse še malo podušimo. Nato sem dodal en feferon, ingver, kurkumo, koriander ter vse še dobro premešal. Čez sem posul še malo čilija, tako, da je reč malo bolj močna. Čeprav z nobeno začimbo nisem pretiraval. Toliko pa že znam. Ko lahko meso razkosamo s kuhavnico dodamo še kokosovo mleko za kuhanje in malo paradižnika (ali paradižnikove mezge). Vse skupaj še nekaj minut vremo, da se omaka zgosti in kari je narejen. 

Možnost za zafrknit: 9/10 (še sedaj mi ni jasno, ali je to to, ali ni to to)

Umazanija: 7/10 (po celi kuhinji sem stresel riž)

Užitnost: 4/10 (jaz mislim, da je tole kari, ampak je samo pikanten in nima čisto nič okusa, tako, da je bolj tako tako)

Tako. Da ne bi mislili, da sem že diplomo končal. Nisem še. Je še veliko dela. Ampak jest pa moram nekaj. 

Torej v naslednjih dneh si lahko obeta še kaj luštkanega. 

Kaj pa ste vi počeli v tem času? 

O TEM, S ČEM SE PREHRANJUJEM MED PISANJEM DIPLOME

Na kar nekaj jedi imam zelo prijetne spomine. Zmeraj zato, ker to jed z nekom delim. Je nekaj posebnega v tem. In tako je tudi s čevapčiči. Eden izmed mojih kolegov je tako obseden z njimi, da jih ima zmeraj kaj na zalogi, zato se pogosto zgodi, da sredi decembra (resnična zgodba) na njegovem balkonu v kratkih rokavih pečemo čevapčiče, ker smo pač slučajno prišli na en čaj. 

Sedaj, ko pišem diplomo mi je zelo fino kaj na hitro pojest, še posebej če je to kakšen "homemade" "junk food", ker se mi večjih projektov pač ne da ustvarjat. Čevapčiči se pa izjemno hitro spečejo, še posebej sedaj, ko imamo po mesecu in pol spet plin (ker smo leni) pa še malo kruha in ajvarja in je kosilo nared. :) 

Drugače pa sedaj kupujem samo še ledene kocke v majhnih paketkih po štiri. Ker jih tako ali tako v pol ure zmanjka ne glede na velikost. Pa Jaffa keksov tudi. Safr. 

O TEM, KAKO NI NIKOLI DOVOLJ LEPIH SLIK

Nikoli ni dovolj lepih slik. 

a la mode.

Res kul. Jaz bom imel tudi takšno restavracijo, ko bom velik. 

Drugače pa pišem diplomo. Zato me ni.  

O TEM, KAKO SEM NAREDIL LAZANJO

Torej. Zadnje čase se vse vrti okoli seznamov. Verjetno, ker razmišljam samo še o diplomi in poskušam bit čimbolj sistematičen. Zato tudi še vedno razmišljam o seznamu vsega, kar bi imel vedno doma. Tako, da tudi to še pride. Pa o seznamu vseh jedi, ki jih znam skuhat tudi. No, še posebej tistih za katere se rabi manj kot 20 minut, da se jih skuha.

Danes sem imel malo več časa kot ponavadi, zato sem se lotil večjega podviga:

PRVA LAZANJA:
(recept za eno preprosto lazanjo)

Pri lazanji moramo pripraviti tri stvari:

1. Testenine. Testenine se kupijo, takšne že skuhane za lazanjo, jaz jih ponavadi sicer kuham potem toliko, da se zmehčajo. Kakšnih pet minut, čeprav ne bi bilo potrebno.

2. Meso. Mleto meso na nekaj olja podušimo in dodamo malo rožmarina in timijana ter solimo. Na koncu dodamo še malo paradižnikove mezge, ampak samo toliko, da meso ni suho.

3. Bešamel. V čisto malo mleka, dodamo ščepec moke ter dodamo še malo parmezana ter kakšnega drugega sira in še malo muškatnega oreščka, nato pa počakamo, da se omaka zgosti. Če je pregosta dodamo mleko, če pa je preredka dodamo še malo moke.

Potem vse skupaj zložimo v kakšno pripravno posod za v pečico po metodi testenine-bešamel-meso-testenine ter vse skupaj posujemo s sirom in v pečici pečemo 30 minut na 200C.

Možnost za zafrknit: 7/10 (tole res ni jed za prvo kuhanje, ampak, če imate že malo prakse, še posebej z mesom, se kar da)
Umazanija: 7/10 (se umaže kar par reči, čeprav priprava traja tako dolgo, da se vmes vse pomije)
Užitnost: 8,5/10 (sicer se moram še malo izuriti, ampak je lazanja itak moja najljubša jed)

Tako. Moram priznati, da še kar nekaj vaših (sladkih) receptov leži v mojem inboxu in jih imam namen pripravit. Problem je le v tem, da le redko kaj spečem in trenutno pišem še zadnje strani diplome, tako da živim samo še od oreščkov. In ledenih kock.

Ampak! Bom tudi te naredil v kratkem. To pa zato, ker bom kmalu končal tole diplomo. Potem bom pa kuhal.

Danes brez vprašanja. Ker je pač sreda. In ob sredah nimam vprašanj.

O TEM, KAJ MORA BITI ZMERAJ PRI ROKI

Do danes sem maral samo eno juho iz vrečke. Špargljevo. Vse ostale, ki sem jih probal niso bile tako dobre. Vendar sem si danes zelo zaželel juhe, ker pa nisem imel časa skuhat kakšno posebno, špargljeve pa sem imel tudi dosti sem bil postavljen pred težko izbiro.

Po tehtnem premisleku sem izbral kar govejo in ko sem jo skuhal sem bil z izbiro kar zadovoljen. Seveda je daleč od prave goveje juhe ampak mi je bila vseeno všeč.

Pa vendar. Potem je nastal cel problem, ker se mi sploh ni dalo v trgovino in sem se zamislil, kaj vse bi lahko imel doma, kar se ne bi pokvarilo (kar je pri meni velik problem).

Jamie Oliver ima sicer par nasvetov, ampak ne gre dlje od pločevink fižola in riža.

Jaz imam zmeraj na voljo nekaj paradižnikove mezge in tune. Poleg tega pa se v stalni (nepokvarljivi) zasedbi najde še: Ovsene kosmiče, drobtine, testenine, riž, mandlje, olja in kise, nekaj škatel kosmičev in muslijev, to pa je že skoraj vse. Kakšnih pločevink pa ne kupujem, čeprav bi jih lahko.

To bo projekt za ta teden. Narediti načrt za pripravo stalne zaloge, ki da možnost, da ni treba v trgovino, ko se ti ne da, ampak bi vseeno kaj jedel.

Tako.

Kaj pa imate vi zmeraj v omari?

O TEM, KAKO IMAMO VSI RADI SENDVIČE

Spet sem naletel na en lušten blog, ki se imenuje KAKO IMAMO VSI RADI SENDVIČE.

Mislim, da vam bo všeč. Če ne zaradi drugega zaradi paradižnika, ki ima brke. Piše pa ga Jeannette.

Skočite pogledat. Everybodylikessandwiches.com.