O TEM KAKO DANES NISEM HOTEL KUHATI

Do kuhanja imam zanimive občutke. Po eni strani imam kuhanje rad. Predvsem zato, ker rad jem (čeprav se to ne opazi na prvi pogled). Rad sem v kuhinji, stvari mečem v mnogo loncev in nasploh packam, čeprav nikoli nihče zaradi tega ni bil srečen. Tudi pomivam rad, če imam le družbo. 

Ko sem še živel pri starših mi nikoli niso pustili kuhati. Predvsem zato, ker sem vse umazal, potem pa za sabo nisem nikoli pospravil. Vsaj temeljito ne. 

Sedaj, ko ne živim več pri starših lahko kuham. Kolikor hočem. In tudi packam lahko. Kolikor hočem. Samo pospraviti moram za sabo. Če ne me sostanovalci za ušesa. 

Pa se mi vseeno ne da zmeraj. In tako že na drugi dan bloga ne kuham. Danes sem za kosilo namreč jedel kebab. Sem pa vsaj preizkusil fotoaparat. Super zdravo. Vem. Pa saj bom jutri kuhal. In pomil tudi. No. . . tudi jutri ne, ker sem zmenjen za kosilo. V sredo pa res! Prisežem.  

Ampak lahko pa vam povem, da sem izpopolnil sendvič. Danes sem eksperimentiral in poleg jošta dodal še trdo kuhano jajce, kuhan pršut, origano, parmezan sem pa izpustil. Tudi kruh sem zamenjal. Tako je bila ena stran iz bele štruce, druga pa iz črnega hlebca. Nebeško. Priporočam. Predvsem nakup toasterja. 


Kuham v sredo! Res!