O TEM, KAKO JE BIL EN ČUDEN DAN

Danes je bil en čuden dan. Zato, ker sem bil zjutraj čisto zblojen in nisem vedel točno kaj bi sam s sabo in še ogromno dela sem imel. Čez dan se je stanje malo normaliziralo, ampak je bil še vedno en čuden dan. Čuden dan v vsakem primeru.

V glavnem. Kosilo je bilo pa fino. Porabil sem še malo piščanca za v vok od včeraj, zraven pa sem naredil en super riž:


EN SUPER RIŽ:
(recept za en čuden dan)

Nikoli nisem maral riža, ki je ostal trd, zato je bil basemati riž kar odkritje. Riž skuhamo v vreli slani vodi, pač tako dolgo, kot piše na škatli. Tam nekje 15 minut je ponavadi. Ko je riž skuhan, ga odcedimo in v isto posodo zlijemo malo oljčnega olja, dodamo košček masla ter počakamo, da se vse skupaj stopi na rahlem ognju. Potem dodamo čajno žličko kurkume, cimeta ter zvrhani žlico ingverja ter čili po okusu in malo solimo. Vse skupaj zmešamo v omakico in dodamo riž, nakar divje mešamo, da se riž prepoji. Potem je riž res super, ker je poln okusa. Pa še tak rumenkast postane.

Možnost za zafrknit: 2/10 (zafrknit je možno le, če damo na premočen plin)
Umazanija: 3/10 (reciklaža iste posode je super, riž pa se zlahka pomije, če le ne pustimo, da se zasuši)
Užitnost: 8,5/10 (res neverjetno dobra popestritev riža, pa ga prej sploh nisem imel rad)

Takšnihle popestritev je malo morje.

Potem sem danes še zamenjal sprednjo luč v avtu. Ni bilo težko. Pa sploh nimam svojega avta.

Pa jedel lazanjo. Pa sploh ne maram pečice.

Saj vam pravim, da je bil čuden dan.

Kaj pa vi počnete, ko imate čuden dan?

O TEM, KAKO SEM SKUHAL ENO BVETAČO

Jaz sem en tak prikrit dislektik. Zato, ker sem hotel napisat cvetačo, pa se mi je čudno zdelo, da se cvetača začne s črko c in sem hotel napisat kar b. Ne vem, zakaj, bi se beseda cvetača začela na b. Čeprav najbrž zato, ker je bela. In je bila to pač dolgo časa moja klasifikacija za cvetačo. Tista bela reč. Pa bi prav tako lahko to bil sneg, moka ali pa celo čisto navadna, sveže oprana bela brisača. Kdo bi vedel, kako delujejo moji možgani.

Ampak vseeno. Naredil sem cvetačno juho:

BVETAČNA KREMNA JUHA:

(recept za eno disleksijo)

Cvetači najprej porežemo liste, nato pa pazljivo porežemo cvetačne cvetke. Te cvetke razpolovimo in jih vržemo v lonec, v katerega prej zlijemo malo olivnega olja ter vse skupaj malo podušimo. Tam nekje 7 minut, na srednjem ognju. Potem vse skupaj prelijemo z vodo ter počakamo, da zavre. Vmes malo posolimo, ter dodamo željene začimbe. Jaz sem dodal malo popra, peteršilja, ter ščepec bazilike, to je vse. Ko zavre, jo kuhamo še kakšnih deset minut, potem pa jo s palčinim mešalnikom spremenimo v kremno juho.

Možnost za zafrknit: 3/10 (juhe so ene lažjih reči za skuhat)

Umazanija: 3,5/10 (juha se izjemno lahko pomije, samo cvetača se drobi in lahko nastane manjši kaos ob rezanju)

Užitnost: 5/10 (fino je, ker je juha in ker je zelenjava. Čeprav sem jo že kdaj naredil se zmeraj zdi brez okusa)

To je bil tak nespektakularen dan. Sem pa kupil žajbelj. Svež. Ker ga imam rad, čeprav vem, da ga marsikdo ne mara. To pa zato, ker sem v Benetkah jedel najboljše njoke z žajbljem. Pa čeprav sem tudi jaz (kot najbrž vi), ko sem bil majhen, pil mleko z žajbljem in medom.

To pa sloh nima zveze z bvetačo. Mislim, cvetačo.

Kaj pa vi počnete na nespektakularen dan?

O TEM, KAKO SEM POSTAL PIONIR

Ok, po pravici povedano, ne spremljam cele množice food blogov, čeprav jih je kar nekaj v mojem blog readerju. Pa tudi kuham ne veliko po njih, bolj uporabljam knjige. Kar je precej čudno.

Ampak tale blogič je super. Gospa, ki se sama kliče "PIONEER WOMAN" ima eno zelo luštno stran z mnogo super recepti, ki niso nujno zelo zdravi, so pa neverjetno slastni in precej lahki. Na njeni strani je en kup receptov in še veliko drugih reči, ki jih lahko poklikate.

Njeno pravo ime je Ree Drummond in živi na ameriškem podeželju. Je prava kavbojka in tudi blogerka. Čeprav sumim, da ji pri kakšni stvari vsaj kdo pomaga. :)

Branje bloga je pa takšno. Za dušo. Ker je simpatično in pogumno in navdihujoče. Za kakšen deževen dan.

Po njej bom sigurno kaj skuhal. Tudi zato, ker poznam kar nekaj ljudi, ki so mi jo priporočili ali pa po njej kuhajo sami. In zmeraj kaj dobrega skuhajo.

Sedaj pa hitro klikat.

Vi rajši kuhate po knjigi ali internetu?

O TEM, KAKO BOM PICO ZMERAJ DELAL

Ko sem bil majhen sem se neskončno bal dveh stvari. Naše kleti (kar je klasika) in Zvezdane Mlakar. To pa zato, ker je imela eno čudno otroško oddajo in je bilo neverjetno strašljivo. Zvezdni prah se je imenovala. Sedaj sem odrasel in se je ne bojim več, prav nasprotno, vesel sem, če jo vidim v gledališču, ker se potem spomnim te zgodbe in se zmeraj nasmejim. Pa ne vem zakaj mi je prišlo na misel, da sem se zmeraj jezil, ko sem bil majhen, ker sem zmeraj izgubil viteške meče za možičke tako, da so mi zmeraj ostali samo gusarski. Ah, travme iz otroštva.

Ampak. Vse to pravim zato, ker sem danes delal pico. Pica je ena dveh stvari, ki sem jih znal skuhat, ko sem se preselil. Potem, ko sem jo danes delal, in je izpadla kar fino, upam, da jo bom lahko delal še recimo svojim vnukom. Ker bi bilo zabavno in bi jim lahko govoril, da to delam že od mladih nog in jim govoril, kako je bilo vse drugače, ko sem bil mlad in smo mladi starejše spoštovali. :)

V glavnem:


DOBRA STARA PICA:
(recept za eno klasično pico)

Ne vem, zakaj sem nor na vse, kar je povezano s testom. Najprej v pol kozarca vode s sladkorjem zdrobimo kocko kvasa. Dodamo tudi majčkeno mleka in damo na toplo, da kvas vzhaja. Nato kvas zlijemo v veliko skledo in dodamo toliko moke, da se vse sprime v lepo kepo, ki jo potem gnetemo v fino testo. Jaz gnetem kar na roke, kakšnih deset minut, ker mi je to kul. Potem je testo tudi čisto gladko. Se je treba kar potrudit. Potem damo testo na toplo, da dvajset minut vzhaja.

Med tem naribamo sir (navaden jošt je super) in nasekljamo česen, če nam je to všeč.

Ko testo vzhaja, ga položimo na pekač, ki ga prej naoljimo ali pa ga položimo na peki papir ter razvaljamo ali pa raztegnemo na željeno velikost. Nato testo prelijemo z paradižnikovo mezgo, potrosimo z origanom in česnom, gor položimo rezino kuhanega pršuta in vse skupaj posujemo s sirom. Jaz sem gor postavil še svežo baziliko, ki sem jo skrbno čuval od predvčerajšnjim.

Potem se pica peče na 190C 25 minut.

Možnost za zafrknit: 7/10 (čeprav je pečica vse bolj prikupna nam jo lahko marsikaj zagode)
Umazanija: 7/10 (moka je kar težka reč za pomit, sploh pa umažem zraven še cel pult)
Užitnost: 7/10 (zelo fina reč, ne za vsak dan ampak super za kakšno luštno kosilo)

Ste vedeli, da so pico jedli revni italjanski kmetje, ki so nanjo dali pač tisto, kar so imeli.

So pa dobro pogruntali.

Čemu se pa vi ne boste nikoli odpovedali?

O TEM, KAKO SEM NAREDIL EN FRANCOSKI SENDVIČ

Danes je bil en produktiven dan. Relativno. Popoldne sem se spravil v Leclerca, kar je bila lepa sprememba, glede na to, da kar naprej kupujem samo v eni trgovini. Me je očaral svet vseh uvoženih stvari iz Francije in nad pridobitvami sem bil več kot navdušen. Sledilo je kosilo v Stari Pumpi, ki je bila včasih baje pumpa, potem dolgo časa nič, potem pekarna, sedaj pa strežejo čevape. To je taka laična zgodovina. Čisto nepreverjena.

Ampak. V Leclercu sem seveda moral kupit Bageto, in malo francoskega brija. Vse te nakupe znosit do stanovanja je bil pa kar podvig, ker sva s cimro pozabila s sabo vzet vrečko. No, jaz sem pozabil. Tako, da sem bageto zatlačil kar v torbo, dve škatli kosmičev, pa mi je cimra naložila kar na paket mleka. Potem sva pa nosila. Po mnogih stopnicah v tretje nadstopje. Mi je malo čudno, kako so mi takšni prizori v centru mesta postali čisto normalni. 

Ampak. Zvečer sem vse pridobljene dobrine kar lepo preizkusil: 

EN HUD BRI(V)JSKI SENDVIČ:

(recept za eno bageto)

Torej. Bageto razrežemo na velikost sendviča ter jo razpolovimo. Na polovico potem namažemo ketchup in ga potrosimo z origanom. Potem odrežemo še kos brija in vse skupaj malo pogrejemo v tousterju ali pečici. Jaz sem izbral touster. Ker me je pečice strah. Še vedno. 

Možnost za zafrknit: 2/10 (če damo sendvič v pečico, se zna zgodit marsikaj)

Umazanija: 2/10 (razen drobtin, nič kaj hudega)

Užitnost: 7,5/10 (Brija sicer ne bi smeli tako besno topit, ampak je vseeno tole en super sendvičič)

Jutri moram pa zgodaj vstat. To sem rekel kar tako, da boste sočustvovali z mano. :)

Sploh pa ste vi že bili v Franciji? 

(Jaz še ne, pa si želim...)

O TEM, KAKO SO ME PUNCE ZMEDLE

Danes sem se udeležil svojega prvega blogerskega srečanja. To je zgledalo tako, da sta na obisk prišli Katja in Nina, potem pa smo skupaj nekaj pojedli. Nina pa je prinesla tudi nekaj značk in koledarčič. Še baje od božička. Nadkul (hvala). Značke so že na moji torbi.

Ampak! Ponedeljek je ne glede na vse nadvse primeren za eksperimentiranje in novosti, zato sem naredil tole:

MAKARONI S SIROM MALO DRUGAČE:

(recept za ene blogerje)

Nikoli nisem sicer dojel makaronov s sirom, ampak tole se je po Jamieu slišalo super. Nekje najprej najdemo sir, ki se mu reče Camebert. Nujno je, da pride v lični leseni škatlici in je v enem kosu. Camebert je podoben siru Brie in prihaja iz severne Francije. Z Normandije bolj natančno. V bistvu je eden boljših sirov, ki sem jih poskusil in je fino kremast.

Sir odpremo, ga vzamemo iz ovitka, ter ga postavimo nazaj v škatlico. Na sredini izrežemo luknjo v katero damo drobno nasekljan česen, lističe svežega rožmarina ter olivno olje. Potem vse skupaj postavimo v pečico na 190C za kakšnih 20 minut, da se ves sir stopi.

Ob tem dejanju sem globoko zavzdihnil ter močno držal fige, da bo vse vredu. In je bilo.

Sir je čez dvajset minut stopljen zato ga kar prelijemo čez izbrane testenine. Zraven gre fino kakšna na hitro skuhana špinača. Jaz sem uporabil zmrznjeno in je bila tako tako. Bo treba še izpopolnit. Sirova omakica je bila pa super.

Seveda sem celoten proces pozabil slikati. To pa je tako če kuhaš za dve fajn blogerki, potem ima pa človek tremo in pozabi na čisto esencialne stvari. Kot je slikanje tistega, kar poješ.

Za vsak slučaj sem skuhal še korenčkovo juho in čežano. Čisto tako, če bi šlo vse po zlu, da ne bi bili lačni.

Možnost za zafrknit: 3/10 (sem pričakoval, da bo huje ampak se je kljub pečici super izšlo in sir se je zelo elegantno stopil)

Umazanija: 4,5/10 (če bi kuhal samo to, bi bilo neverjetno hitro pomito, ker z omako sploh ni dela)

Užitnost: 6/10 (čeprav so se slišali mnogi vzkliki "njamsi" bi se dalo še marsikaj izboljšat. Recimo špinačo in izbiro testenin. So bile take velike in ne najbolj primerne. Mogoče to mislim zato, ker sem itak goreč privrženec špagetov. Punci sta pa tudi prevljudni, da bi kaj pokritizirali:) )

V glavnem. En fin ponedeljek.

Kateri pa je vaš najljubši sir?

O TEM, KAKO JE PAČ NEDELJA

Danes je bil en fajn dan. Sicer za nedeljo spet pretirano poln ampak fin. Fin tudi zato, ker sem pojedel vse, kar je ostalo od včeraj. Včeraj pa sem jedel fantastično lazanjo od moje mame. In tiramisu prav tako. Tako, da sem potem še danes jedel isto. Od včeraj. 

Vse je boljše naslednji dan.

Razen tegale kakava. Nedelja je pač dan za sladkarije. . .

O TEM, KATERE ZAČIMBE IMAM

Čeprav živimo v tem stanovanju šele tri mesece, se nam je nabralo kar nekaj finih začimb. V bistvu jih imamo toliko, da je na polici skoraj zmanjkalo prostora in potem zmeraj brskamo za tisto željeno. En kup sem jih kupil tudi zato, ker sem delal en indijski kari, ki pa je uspel le polovično. Pa vendar. Razvrstil sem jih štiri kategorije:

PIKANTNE:

-Poper mleti

-Poper beli v zrnu

-Čili (ki je super ampak močen)

-Mediteran mešanica (ki gre pri nas najhitreje, ker jo posujemo po vsakem mesu)

LISTIČI:

-Origano (zmeraj gre zraven paradižnika)

-Timijan

-Pehtran :)

-Koper (ena tistih, ki sem jo kupil za enega izmed receptov, sedaj jo pa samo prekladamo)

-Rožmarin (esencialna sestavina pri testeninah s tuno)

-Peteršilj

-Drobnjak

-Žajbelj (ki je bil kar odkritje)

TADOBRI (ker vsi dišijo):

-Klinčki (najbolj zabavna začimba, predvsem zaradi tistih projektov s pomarančami iz otroštva)

-Cimet

-Žafranka

-Janež (če kakšna od vaših babic dela upognjence z janežem, naj mi pošlje kakšen paket!!!)

-Ingver 

-Koriander 

TAZELENI (ker imajo zelen pokrovček):

-Bazilika

-Kajenski poper

-Kurkuma 

-Kardamom (za Lassi)

Tale začimbica pa je moja najljubša. Ha! Ste mislili, da bo pehtran kajne! 

Pred kratkim pa sem našel nekaj, kar sem iskal že nekaj časa. Svežo baziliko, rožmarinove vejice in podobne dobrote imajo v enem izmed supermarketov, kar me je izjemno razveselilo. Ker pravi kuhar si šele, ko v lonec trgaš svežo baziliko. Ali pa skozi meso prebadaš rožmarinove vejice. 

Katero začimbo pa vi najmanj uporabljate in jo samo premikate naokoli in je nasploh samo v napoto? 

O TEM, KAKO JE PEČI ENO SAMO VESELJE

Najbrž že poznate Joy. Je uspešna blogerka in veliko peče. V pečici, ki se jo jaz bojim.

(foto: http://www.joythebaker.com/)

Na svojem blogu simpatično opisuje vse svoje kreacije, tako, da bi človek še sam kaj poskusil. Ampak se hitro premislim, ko se spomnim, da bom najbrž moral prižgati pečico.

(foto: http://www.joythebaker.com/)

V glavnem. Nimam veliko za povedat. Hitro skočite na njeno stran. Se boste nasmejali. Jaz sem se že.

(foto: http://www.joythebaker.com/)

Zdaj grem pa kvačkat. Da ne bom slučajno šel kaj pečt tako kot Joy. Slučajno.

O TEM, KAKO SEM SKUHAL NEKAJ FENOMENALNEGA

Torej. Zmeraj, ko delam popoldne, začenjam ob 14.00, kar je precej čudno, ker moram potem jesti kosilo že zelo zelo zgodaj. Ponavadi je tako, da ravno pojem zajtrk, ko se že lotim kuhanja in potem na hitro pojem, pomijem in če imam srečo, zamudim samo kakšnih pet minut.

Zato so za takšne dni potrebne temeljite priprave. To predvsem pomeni, da skuham vse že prejšnji dan. Tako da je bilo moje kosilo danes sestavljeno iz dveh delov.

MESNI POLPETI ZA BOMBASTIČEN BURGER PO JAMIEJEVO:

(recept za najboljše študentsko kosilo ever)

Mleto meso (250g, pol pakiranja) zmešamo z drobtinami, v zmes dodamo žlico gorčice, malo soli in popra, peteršilj ter eno jajce ter vse skupaj zgnetemo. Po potrebi dodamo še nekaj drobtin, da je masa relativno čvrsta. Nato oblikujemo male polpetke, debele približno dva centimetra. Pokapamo jih še z olivnim oljem ter damo majčkeno počivat v hladilnik. Ko smo nared, jih na rebrasti plošči pečemo 4 minute na vsaki strani.

Včeraj sem enega snedel kar tako s krompirjem pa mi ni bil tako všeč. Danes sem pa naredil tole.

EN SLASTEN BURGER:

(recept v slikah)

Možnost za zafrknit: 7/10 (takšnihle podvigov z mesom se pred kakšnim mesecem še ne bi šel. Ampak mislim, da se počasi lahko tudi kaj posreči)
Umazanija: 5,5/10 (sicer gre samo ena ponev, ampak je precej umazana)
Užitnost:  9,5/10 (res najboljša stvar, ki mi jo je uspelo naredit. Najbrž zato, ker ni bilo treba pretirano kuhat.)

Jaz imam rad hamburgerje. Ne vem zakaj. Mogoče zato, ker jih jem zmeraj, ko kam potujem. Recimo v London.

London sem pozabil dat v svojih top 10 stvari iz leta 2010, pa si kar zasluži svoje mesto tam okoli petega mesta. Veliko sem prepotoval sam in mi to kar paše, čeprav sem v London šel z očetom. On je šel na sestanke, jaz pa okoli. Potem sva se dobila na enem hamburgerju (kar vsak dan) zraven narodne galerije in potem sva šla spet vsak po svoje. Sem videl veliko, vključno z fixed gear kolesi, pa stanoval sem itak v hotelu, kamor navaden študent pač ne zavandra kar sam od sebe. Je blo fino. Fotr je pa itak tudi en kul tip. Igra v bendu. Najbrž zaradi tega. Ampak samo tako, za hobi.

Kje pa vi jeste, ko kam potujete?

O TEM, KAKO SEM SPEKEL JABOLKA

Torej. Čeprav večina sovraži ponedeljke so meni kar ljubi saj ob ponedeljkih ne delam. To pomeni, da lahko po vikendu malo pospim potem pa pač delam, kar se mi zljubi, če je le, seveda to kar se mi zljubi diploma.

Čisto brez veze naj omenim še, da sem danes kupil en kup volne za en kup finih projektkov in nove čevlje. Je bil že čas.

V trgovini sem potem čisto po naključju srečal še gospodično pepermintovo, ki mi je prijazno pokazala kje lahko najdem mandljeve lističe in predlagala, naj jedilnik objavljam vnaprej, da se še kdo drug lahko najavi na kosilo. Mandljeve lističe pa sem potreboval za tole:

PEČENA JABOLKA: 
(recept za eno sladko sladico)

Jabolka izkoščičimo tako, da v njih vrežemo precej veliko luknjo ter ven zbezamo vse peške. Preden se lotimo česa drugega jih zarežemo še po sredini okoli in okoli, da se potem med pečenjem lepo napihnejo in potem vse zgleda kul. Nato 50g masla zmešamo z mandljevimi lističi in rozinami ter sladkorjem po okusu ter dodamo še cimet, zdrobljene klinčke, muškatni orešček, sok ene limone in sok ene pomaranče. Nek recept, po katerem sem jih delal je zahteval še malo viskija, zato sem to kar pridno upošteval in prilil še malo Jacka, ki sem ga dobil kot vselitveno darilo. Jabolka potem napolnimo s tole maso, ki je precej tekoča, ter vse skupaj na pekaču na 190 stopinj pečemo okrog 40 minut.

Posrežemo jih še s smetano in to je to.

Možnost za zafrknit: 4/10 (to je edina stvar, ki se jo upam naredit v pečici, ker se res ne more zažgat.)
Umazanija: 4/10 (čeprav je vsega povsod se je hitro pomilo brez drgnjenja. In brez Prila.)
Užitnost: 7,5/10 (sicer je zelo super, samo mi je bilo skoraj presladko. Ampak kar classy.)

Sedaj grem pa naprej gledat Outsorced. Čeprav se mi na računalniku valja že nekaj časa, sem šele včeraj pogledal prvo epizodo. Potem pa še nadaljnih pet. Je precej smešno.

Kaj pa vi imate radi ponedeljke?

O TEM, KAKO SE SKUHA KORENČKOVA JUHA

Jamie pravi, da mora vsakdo znat prirpavit kakšno juho. To sem sicer zadnjih nekaj mesecev kar lepo zanemarjal, danes, pa sem se odločil, da skuham tudi juho. Ker pravega recepta nisem imel, sem kar malo improviziral, s pričakovanjem, da bo rezultat pač tako tako. Ampak je izpadlo presneto dobro. Takole je šlo:

KORENČKOVA JUHA:
(recept za eno župo)

Korenje (2 na osebo) naribamo na pač neko velikost, ki nam najbolj ustreza. V lonec zlijemo malo olivnega olja, Ter korenje malo podušimo, toliko, da začne šumeti. Potem vse skupaj prelijemo z vodo, in počakamo, da se malo pogreje. Potem solimo, dodamo začimbe (jaz sem dodal baziliko in peteršilj) in pol žlice zdroba ter pustimo, da zavre. Nato kuhamo še kakšnih deset minut in kuha je končana. Ko jo postrežemo vanjo damo še žlico kisle smetane in naribamo malo parmezana.

Možnost za zafrknit: 5/10 (se mi zdi, da sem imel srečo, da je šlo vse tako, kot mora)
Umazanija: 7/10 (sicer se umaže ena posoda, ampak korenje gre pa POVSOD!)
Užitnost: 8,5/10 (juhica je za prvič zelo uspela)

Nasploh imam rad juhe. Se mi zdi, da kar pašejo h kosilu.

Katera je pa vaša najljubša juha?

O TEM, KAJ ME NAVDUŠUJE ZA KUHANJE

The Best Thing I Ever Done HQ from MargaretEmily MacKenzie on Vimeo.

Tole sem našel že pred nekaj časa. Definitivno vredno ogleda. Je pa dokumentarec o najboljši pici na svetu.

Sicer pa zadnje čase veliko jem zunaj. Ker se mi malo ne da kuhat. Ampak. Jutri. . .! :)

Kakšen se pa vam zdi film?

O TEM, KAKO IMA KATJA PRAVZAPRAV PRAV

Katja ima prav. Sreda je dan za stripič. Teta kontrola je bila obrnjena v steno. Potem sem jo postavil na svoje mesto. Potem je nastal tale kubističen stripič.

EVOLUCIJA ENEGA KOSILA

O TEM, KAJ SO MOJE NAJLJUBŠE KUHARSKE REČI

Mene človek ne sme spustit v knjižnico. Ker sem kot mali otrok. Šel sem iskat samo dve knjigi, odšel sem s petimi. Racionalizacija pa taka: "Oh, poglej, novega Foucaulta imajo. In naš dekan je napisal spremno besedo. To pa že moram prebrat. . . " Sem pa najbrž edini, ki Focaulta in podobne bere kot zabavno literaturo. To so ta nora študentska leta. Časa imam pa seveda samo tri tedne. No šest, ker bom knjige itak podalšal.

V glavnem. Danes je bil odličen dan za kuhanje. Predvsem zato, ker sem spet dobil nekaj super kul pripomočkov. Zato sem sklenil, da svojih najljubših pet pokažem. 

5: Metlica za stepanje. Najprej sem kupil eno poceni, za par evrov in je ob nenehni rabi kar razpadla. Tale nova je super, uporabljamo pa jo tudi za stvari, za katere ni namenjena, pa vseeno preživi. Kot naprimer mesenje testa. 

4: Navadna lesena kuhavnica je nekaj, kar uporabljam vsak dan. So poceni in zelo fine. Imamo jih kar nekaj, ampak so nekaj takega, česar pač nimaš nikoli preveč. Aja, plastične mi pa sploh niso všeč. 

3: Keramični nož. Slišal sem ogromno pohval za takle keramičen nož in je res super. Samo okruši se hitro. Naš je po nekaj mesecih kar zdelan. Reže pa še vedno super. 

2: Leseno kladivo. Tole kladivo sem kupil za pičla dva eura. Sploh pa, kaj je bolj kul, kot kladivo v kuhinji. Nič. Razen mogoče vok. 

1: Tlačilnik za krompir. Dobrega je težko najti, imeli smo enega plastičnega, z izjemno malimi režicami in se je neverjetno težko pomival. Pa še ogromen je bil. Tale je bil drag, ker je iz inoxa (nimam pojma kaj je to) in baje ne rjavi. Zgleda zelo kul, pa tudi svoje delo opravlja odlično. Je točno to, kar sem iskal. Tako, da sedaj nimam več izgovora, da ne naredim pireja ali njokov. 

Res je, kar piše v kuharskih knjigah. V dobre kuharske pripomočke je vredno vložit. Naj bodo kvalitetni, ker jih konec koncev uporabljamo vsak dan. Jaz kuham šele tri mesece in sem zamenjal že kar nekaj pripomočkov, pri katerih sem želel prišparat. Naprimer tlačilnik za krompir. 

V glavnem. 

Kaj pa je vaš najljubši kuhinjski pripomoček?

O TEM, KAKO SPLOH NE VEM KAJ JE RAGU

Glede kuharskih knjig imam mešane občutke. Ponavadi jedi itak izbiram po slikah, ki itak vse zgledajo fenomenalno. Potem, ko to reč skuham, zgleda relativno isto, vendar je ponavadi brez tistega neverjetnega okusa, ki sem ga pričakoval. Vendar sem včeraj vseeno kuhal po kuharski knjigi in scmaril nekaj, kar je bilo sicer zelo zabavno cmarit, vendar je potem izpadlo tako tako. Povprečno. Tole je bilo: 

RAGU MAGU:

(recept za takrat, ko imaš malo več časa)

Najprej narežemo korenček (2) in stebelno zeleno (1) ter čebulo (2) na koščke. Ni treba, da so čisto majhni ampak ravno takšni za ugriznit. V kozico nakapamo malo oljčnega olja in vso zelenjavo dušimo deset minut. Med tem časom narežemo nekaj svinjine na koščke. Nato v lonec dodamo še meso, paradižnikovo mezgo in jabolčni sok ter malo moke, da se omaka zgosti. Nato se ragu kuha dve uri in pol. Mislim, da se mi je to zdelo najboljše, ker sem dobil občutek, da lahko med kuhanjem celo kaj naredim, saj sem pospravil kuhinjo in pisal par stvari na računalnik, ter vsake toliko preveril, kaj se dogaja v kuhinji. 

Končni produkt je bil okej. Ragu je kot nek kao golaž, vsaj upam, čeprav ga bom danes probal tudi z rižem. Vsebuje pa zelenjavo in meso, kar je zmera plus. 

Možnost za zafrknit: 6/10 (nekaj se je že začelo prijemat na dno, ampak je bilo uspešno rešeno ob hitri intervenciji)

Umazanija: 3/10 (en lonec in deska za sekljanje je res pomito en, dva, tri)

Užitnost: 5/10 (taka povprečna stvar, ki je čisto ok za eno kosilce, ni pa fenomenalna)

V glavnem. Ne razumem kuharskih knjig. Mislim, da bi morali vključiti tudi vzorce, da človek okusi kakšne so stvari, preden jih skuha. Ali vsaj kakšne bi morale biti. 

Kuhate tudi vi kakšno jed, ki se vam zdi povprečna ampak, jo vseeno pogosto skuhate? 

O TEM , KAKO SEM NA ROKE STEPEL SMETANO

Nedelje so ponavadi sicer neverjetno polne takšnih naključnih stvari. Danes nisem počel nič nenavadnega ali česa pretirano kulskega, mi je pa uspelo nekaj skuhat. In to po našem originalnem načrtu, da ob nedeljah naredim nekaj slatkega sladkega. Sem pa šel včeraj drsat, kar je bilo tudi fino. Uspešno sem ne-padel in je tako vsa tista prerolana osnovna šola prišla še kako prav. Je bila pa gužva.

Ampak v glavnem, danes je nedelja in v nedeljo je treba naredit nekaj sladkega. Seveda ne v pečici, ker se je bojim. Zato sem naredil tole. 

CHE-ZHA-NAH:

(recept za enega sladkosneda)

 Jabolka olupimo in narežemo ter jih vržemo v en malo manjši lonec. Prekrijemo jih z vodo, ki jo sladkamo, ravno toliko, da noben ne gleda ven. Kuhamo jih kakšnih deset minut, dokler jih zlahka ne prebodemo z vilico. Nato odlijemo vodo in jih s pripravo za pire spiretiziramo (to besedo sem si sam zmislil :) ). Vmešamo še cimet in klinčke (ne pretiravamo, par klinčkov bo dovolj). Stepemo še malo smetane in postrežemo toplo. 

Možnost za zafrknit: 3/10 (kr lahka je tala zadeva, pa še pečice se ne rabi)

Umazanija: 5/10 (en lonec za čežano in en lonec za smetano. Standard)

Užitnost: 9/10 (ko se zmešata mrzla smetana in vroča čežana je to zelo zelo zelo fino. Zelo. )

Pa smetano sem stepel na roke. Tako oldskul. Čeprav imamo mikser. Je boljša. Pa še nekaj sem imel za počet, med tem, ko so se kuhala jabolka. 

Njam njam v glavnem. 

Kako ste pa vi športali, ko ste bili majhni?

O TEM, KAKO SEM OMAKO NAMAZAL NA KRUH

Tako. Tukaj je dokaz, da pogumni fantje grilamo tudi, ko je pod ničlo. No danes je bilo že kakšno stopinjo nad. Ampak je bilo vseeno mrzlo.

Pa še eno fino stvar sem ugotovil. Tole omakco od testenin s tuno, ki sem jo opisal že prej, sem namazal na kruh. Mi jo je ravno malo ostalo po kuhanju za lačno prijateljico. Zelo fino!

Danes spet brez filozofije.