O TEM, KDO JE GORDON RAMSAY


Po pravici povedano se mi Gordon Ramsay nikoli ni zdel pretirano simpatičen. Verjetno zato, ker se je, zmeraj ko sem ga videl, drl na svoje kuharje. V takšnem okolju pa je nemogoče delati. Ampak očitno se mu je vse to dretje izplačalo saj ima kar nekaj zelo uspešnih ter očitno tudi dobrih restavracij.

Čeprav si ne morem pomagati, da si ne bi predstavljal da so njegove restavracije pravzaprav "sweat shopi", kjer namesto poceni tekstilnim izdelkov nastajajo pač sočni zrezki. Pod nemogočimi pogoji, kjer vsi švicajo. V bistvu je verjetno tako, da imajo v kuhinji  kar tekoči trak in potem jedi kar sestavljajo. Potem me tudi zanima ali je kakšno delovno silo nadomestil s stroji? Potem se lahko zgodi, da ti tvoj zrezek pravzaprav speče robot.

Gordon je napisal tudi kar nekaj knjig. Ki zgledajo čisto fine. Je pa tudi res, da bi morali pri njegovih knjigah izumiti nov termin. No mogoče zaradi njegovih knjig. Tako kot imajo v modi "ready to wear" bi pri kuhi morali imeti "ready to cook" (RTC). Njegove kuharske knjige niso čisto RTC. Tako kot večina ostalih ne. Ampak so res fine na pogled. Pa tudi kar uporabne če že znaš kuhat.

V glavnem. Pri Gordonu ne bi rad kuhal. Ker se preveč dere. Bi pa šel k njemu takoj na kosilo. Res takoj. Pa čeprav bi moj zrezek spekli roboti.


O TEM, KAKO SEM NAREDIL OMLETO

Šele sedaj, po enem letu samostojnega kuhanja se mi je začelo dogajati, da če si hočem skuhati kosilo mi ni nujno treba v trgovino, ker imam večino sestavin za kakšno OK kosilo kar v hladilniku. Kar ponavadi sicer pomeni čudne kombinacije, mi pa prihrani ogromno časa. Tako sem se danes lotil nečesa podobnega, kar je na koncu postala prav fina omleta.

FINA OMLETA:
(nepričakovani recept)

Rdečo papriko narežemo na male kocke. Nato jo na rahlem ognju in nekaj olivnega olja podušimo. Zraven dodamo še svoje najljubše začimbe in malo soli. Dušimo jih toliko časa, da pač skuhamo tisto, kar bomo jedli zraven. Nato v ponev ubijemo še nekaj jajc, ter vse skupaj premešamo. Kuhamo dokler niso jajca kuhana, kar zna trajati. Jaz nikoli ne vem kdaj so jajca kuhana, zato zmeraj vse bolj precenim na oko. In se potem počutim kot grajski poizkuševalec, ker ne vem če bom preživel. 


Možnost za zafrknit: 7/10 (pri jajcih nikoli ne veš, kdaj bodo preveč zakrknila)
Umazanija: 8/10 (presneti jajc se zelo prime na ponev)
Užitnost: 7,5/10 (definitivno ni slabo za spremembo)

Mislim, da so me k tovrstnem ekspiremntiranju privedli predvsem vaši komentarji, da se v šataraš ubije tudi kakšno jajce. No izpadlo je fino. 

Kaj ste pa vi najčudnejšega skuhali pa je izpadlo fino? 


O TEM, KAJ SE POČEL V DALMACIJI

Babice iz nekega razloga neverjetno dobro kuhajo. Čeprav sem najprej verjel, da so za tem le leta prakse me počasi začenja skrbeti, da temu ni tako. Tudi zato, ker so pri triindvajsetih že kuhale tako zapletene jedi, da si jih moral začeti v torek, če si jih želel jesti v nedeljo. Jaz pa na jed sploh ne pomislim, če je priprava daljša od ene ure. Zato me začenja skrbeti, da ne bo kakšna slastna jed slučajno izumrla. Ali pa izšla v kakšni skrajšani ali instant različici. Tako kot knjige. Zato objavljam recept moje druge babice (ne tiste, ki jo poznate), ki ima jasne primorske korenine.

PAŠTICADA Z NJOKI:
(recept, ki ga moraš začeti v torek)

Pašticada je izjemno komplicirana jed, ki se je ne bom niti poskusil lotiti. Zato vam prenašam le nezapisano ustno izročilo, ki zna biti na trenutke pomankljivo. Torej. Najprej pri mesarju kupimo meso za pašticado. Sicer ne vem kakšno meso to je, poleg tega, da je dobro, ampak mesar bi že moral vedet. Potem ga prešpikamo z raznimi začimbami in česnom ter ga pustimo da se čez noč namaka v (vinskem) kisu, čemur priložimo tudi malo korenja in kakšne druge zelenjave. Naslednji dan meso skuhamo, vmes ga zalijemo z vinom, potem ga pa pustimo stat še kakšen dan. Potem je pašticada končana. 


Možnost za zafrknit: 12/10 (Verjetno precejšnja. Jaz to raje prepustim mojstrom.)
Umazanija: -/10 (eh meh, pri babici moram le redko pomivat.)
Užitnost: 10/10 (Tole je fenomenalno. Še posebej če je zraven tudi morski zrak.)

Ena stvar, ki se mi zdi precej zanimiva je, ta, da moja babica pravzaprav vsak dan kuha jedi, ki so okusne in predvsem hitro pripravljene in včasih le redko drugačne od jedi, ki jih kuham jaz. Jedem, ki so bolj komplicirane se izogibajo, ne ker bi se jih bale tako kot jaz, temveč zato, ker se jim pač ne da. In tako je krog sklenjen. Pa vendar to še vedno ostaja eno veliko potovanje. Čeprav na koncu pristanemo tam kjer smo začeli. S to razliko, da na vsake toliko z levo roko naredijo najbolj slastno kosilo za celo družino. 

Nindžđe. 

Česa se pa vi nikoli, nikoli prav nikoli ne boste lotili v kuhinji?

O TEM, KAKO SE NAREDI ŠATARAŠ

Iz nekega izjemno čudnega razloga je šataraš moja najljubša zelenjavna priloga. Najbolj čudno je zato, ker pravzaprav ne maram paprik, pa tudi paradižnika ne ravno pretirano. Razen na testeninah. Šataraš pa ima obilico obojega. In to je izjemno čudno. Torej šataraš. 

ŠATARAŠ:
(ena fina priloga)

Rdečo papriko narežemo na majhne koščke. Enako storimo s čebulo. Nato pa še s paradižnikom. Čim manjši so koščki tim boljše je. Čebulo malo prepražimo (na malem ognju z malo olivnega olja, kot sem se ravno naučil) nato pa v lonec stresemo še nasekljano papriko in paradižnik. Ena paprika in en paradižnik na osebo je ravno prav. Nato pa lonec pokrijemo s pokrovko in kuhamo 40 minut. Vmes malo posolimo in poporamo. V tem času se paprika in paradižnik lepo razpustita in šataraš je nared. 


Možnost za zafrknit: 6/10 (če je ogenj prevelik in nismo potrpežljivi)
Umazanija: 4/10 (eh, meh, ni take krize. S sekljanjem zna bit problematično, drugače je ok)
Užitnost: 9,5/10 (super reč, čeprav ne vem zakaj mi je tako všeč)

Kaj pa imate vi radi pa ne veste zakaj?

O TEM, KAKO SE NAREDI VANILIJEV SIRUP

Čeprav moje fobije pred pečico še vedno obstajajo (sedaj zaradi tega, ker smo skoraj z gotovostjo ugotovili, da dela samo spodnji del) in se bom peki izognil če se le lahko, sem zadnjič za darilo dobil eno zelo luštno stvar. Domač vanilijev sirup. Očitno je podobne sirupe precej težko najti, ekstrakti pa niso najbolj zdravi. Zato ga lahko preprosto naredimo kar sami. 

VANILIJEV SIRUP:
(recept za en ekstrakt)

Recept je precej zanimiv, zato poslušajte do konca. Kupimo steklenico vodke, takšne brez dodanega okusa. V velik lonec dodamo šest ali osem celih posušenih stokov vanilije ter vse skupaj pustimo da zavre. Sirup mora vreti kakšnih 10 minut. Potem ga skupaj s stroki prelijemo v steklenico, kjer mora nekaj časa počakati. Naprimer kakšnih 6 mesecev. :) Potem je sirup nared. Zgleda pa takole. 


Možnost za zafknit: 0/10 (če ti jo kdo podari je veliko manj težav)
Umazanija: 0/10 (enako)
Užitnos: 9,8/10 (danes sem malo sirupa dodal v kavo. Po pravici povem, da nisem okusil pretirane razlike. Verjetno zato, ker sem preveč len in pijem instant kavo.)

Tako. Pa je. 

Kakšno kavo pa vi pijete?

O TEM, KAJ SEM SE NAUČIL OD PRIJATELJEV

Tako. Pa sem diplomiral. Končno. Je trajalo malo dlje, tako kot takšne reči ponavadi trajajo ampak vseeno. Namen je bil dosežen. Sedaj pa lahko spet kuham.

Sem pa to poletje, ko me ni bilo pogledal še zadnjih nekaj sezon serije "prijatelji". To je itak že od nekdaj moja najljubša serija s katero sem odraščal. Zgodilo se je tako, da sem zadnji del pogledal šele danes (ne vem, kaj sem počel vsa ta leta) in zdi se mi, da je to kar konec nekega obdobja. Čeprav mislim, da bom naslednji teden spet začel od začetka.

Pa vendar. Danes se mi zdi da je idealen dan, da odprem novo sezono kuhanja. Torej. Druga sezona Pehtranovega bloga je tü. Je bil že čas.

Za danes nimam še pripravljeno nič. Lahko pa vam povem pet stvari, ki sem se jih naučil v prejšnji sezoni.

1. Kuhanje niti ni težko. Razen, ko je izjemno težko. Ampak vaja dela mojstra.

2. Zmrzeš lahko skoraj karkoli.

3. To, da so stvari kuhane naenkrat (in ne v razmaku pol ure) je umetnost.

4. Večina stvari se kuha pol ure.

5. Najbolj kul od vsega je peštalec za krompir.

To je pa nekako to. Se imam še precej za naučit.

Jutri pa kaj skuham.

Kaj pa ste vi počeli čez poletje?

Aja! Pa moja bazilika je že ogromna! :)