O TEM, KAKO SE SELIM

Prav smešno se mi zdi, da imam v različnih obdobjih težave z kuhanjem različnih reči. Še pred kratkim mi ni in ni šlo kuhanje zelenjave, sedaj pa imam večje težave z mesom. Domišljam si, da je to zato, ker se počasi izboljšujem in vse bolj opažam kakšne neumnosti sem včasih počel. Zato sem se včeraj tudi odločil, da si pripravim en fin zrezek. Vegetarjanci si prosim zatisnite oči.

EN FIN ZREZEK:
(recept za en zrezek)

Ponavadi ne kompliciram in kupujem kar pakirano meso, čeprav bi kdaj lahko šel tudi k mesarju. Tako sem kupil roastbeef. Ponev torej postavimo na rahel ogenj, jo naoljimo in počakamo, da se malo segreje. Zrezek med tem malo popivnamo, posolimo ter nanj položimo vejico rožmarina ter vse skupaj malo potolčemo. Samo ne preveč. Nato ga postavimo na ogenj. Čez par minut zrezek obrnemo. Zrezek je kar kmalu pečen, predolgo ga ne smemo peči, drugače ne bo več sočen. 
Možnost za zafrknit: 7/10 (tudi če naredimo vse ok se zna kaj ponesrečit)
Umazanija: 5/10 (ponve ni tako težko pomit, res pa jo je treba malo podrgnit)
Užitnost: 6/10 (tale zrezek je bil ok. Mi je pa uspel tudi že veliko boljše)

Po pravici povedano sem danes naredil veliko boljši zrezek. Piščančji file sem obložil s panceto in sirom in je na koncu zelo dobro uspelo. Ampak nisem nič poslikal. Bom naslednjič. Moram še malo povadit. 

Aja! Pa selim se. Na primorsko. Ker sem slišal, da imajo dobre njoke. Pa tudi zaradi službe. Ker tudi še študiram se mi zdi, da se moje študentsko življenje šele začenja, ker bom tako kot večina študentov precej vikendov hodil domov v Ljubljano. 

Kam pa bi se vi preselili, če bi se lahko kamorkoli?



O TEM, KAJ VSE SE LAHKO SKUHA V MLEKU

Ena mojih ljubših blogerskih "nadaljevank" so fobije od Nine. Ne samo ker so fobije zelo simpatične ampak ker se lahko tudi z marižsikatero poistovetim. Pa še nečesa me je strah. Kuhanja mlečnega riža. Zaradi tega, ker smo ga kuhali na enem taboru in naredili celo katastrofo, ker se riž ni in ni hotel razkuhati in se je potem na koncu vse prijelo na dno. In smo rabili tri dni, da smo lonec odzažgali. Zato sem se včerajšnjega projekta lotil skrajno previdno in vse čas preverjal, kaj se dogaja na dnu posode. Torej.


MLEČNI RIŽ: 
(recept še za eno stvari, ki se lahko skuha v mleku)

Pol litra mleka začnemo segrevati v kakšni posodi, ki je bolj neoprijemljive sorte. Ko mleko skoraj vre vanjo stresemo toliko riža, kot ga mislimo pojeti. Riž pokuhavamo, kolikor pač piše na zavitku. Primeren je tisti riž, ki se čimbolj razkuha. Dodamo še ščepec soli in nekaj sladkorja. Na koncu mlečni riž posujemo s cimetom ali kakavom.


Možost za zafrknit: 5/10 (sem pričakoval najhujše ampak je potem na koncu kar šlo, nič se ni prijelo.)
Umazanija: 8/10 (lonec sem za trenutek pozabil namočit in se je kar zasušilo.)
Užitnost: 6,5/10 (je bilo okej. Imam pa gres veliko rajši.)

Tako. Danes sem šel v trgovino in si kupil zdrob za gres. Za danes zvečer. Je boljša izbira.

Berem pa novo knjigo od Brine Svit. Hvalnica ločitvi. In mi je všeč. Ne vem zakaj mi je njeno pisanje tako všeč. Je pa zelo dobrodošel premor med branjem strokovnih člankov.

Kaj ste pa vi nazadnje prebrali, predvsem pa priporočate kaj luštnega?

O TEM, KAKO SEM SPET KUHAL TESTENINE

Testenine so daleč najbolj upoabljena in največkrat kuhana stvar v moji kuhinji. Verjetno zato, ker so tako hitro narejene pa še zelo so mi všeč. Ali pa sem napol Italjan (nisem). Ampak ker imam paradižnikovih omak že čez glavo sem poskusil nekaj drugega. 


PIŠČANČJI STOGANOV ZA NA TESTENINE:
(recept za eno zamenjavo)


Zelo mi je všeč, da sem začel omakam primešavati tudi zelenjavo. Stoganov sicer ne vem če se nujno je s testeninami ampak je bilo vseeno fino. Na malo olivnega olja in masla v večji ponvi 5 minut dušimo narezan por. Ko se malo zmehča ga zalijemo z belim vinom in pustimo, da se še malo poduši. Čez kakšne 10 minut na ves ta por položimo še na trakove narezanega piščanca, posolimo in popopramo. Pustimo, da se piščanec lepo zmehča in vsemu skupaj na koncu dodamo sladko smetano. Dodamo še muškatni orešček. 


Možnost za zafrknit: 4/10 (če smo potrpežljivi ni bojazni, ker se le težko kaj prismodi)
Umazanija: 4/10 (se res nič ni prijelo)
Užitnost: 8/10 (mi je bilo pravzaprav zelo všeč, še bolj pa sem bil navdušen nad tem, da imam novo omako za testenine)

Danes sem bil tudi pri zobozdravniku. Če ste že želeli vedeti (niste). To je zame kar podvig. Ker se jih bojim. Tako kot pečice. Najbolj pa se mi zdi smešno to, ker se želijo z mano pogovarjati med tem ko mi šarijo po zobeh. Tako kot pečice (saj ne). 

Kdaj pa ste bili vi nazadnje pri zobozdravniku?


O TEM, KAJ MI JE POVEDAL MARTIN


Od vseh slovenskih prazničnih jedi in občajev mi je najljubše martinovo. Sicer niti ne zato ker takrat iz mošta nastane vino, temveč toliko bolj zato, ker so na mizi same fine reči. Pri nas doma martinovega nikoli nismo pretirano praznovali, smo pa celo jesen jedli kaj z martinove mize. Tako mlinci in rdeče zelje meni predstavljajo tisto jesensko jed, ki za nekaj kratkih mesecev s prestola izpodrine celo lazanjo. Zato je bil že skrajni čas, da se tudi sam lotim tega martinovega podviga. Ker lahko velike količine domačih mlincev vedno dobim pri babici sem se lotil drugega dela, rdečega zelja. 

RDEČE ZELJE:
(recept za martinovo pojedino)

Splošno znano dejstvo je (;)) da moja babica naredi najboljše rdeče zelje daleč naokoli. Recep se začne takole. Na malo olivnega olja prepražimo čebulo. Samo toliko, da malo postekleni. Nato v lonec vržemo narezano rdeče zelje, približno eno malo glavo za dve osebi. Zelje potem tudi malo solimo, dodamo naribano jabolko, malo kumine ter dva lovorova lista ter zalijemo z rdečim vinom. Če vina nimamo ga lahko nadometimo z žlico kisa. Pustimo, da se zelje kuha in ga vsakih deset minut malo premešamo. Dodamo tudi malo vina če ves izhlapi. Zelje nato počasi kuhamo na majhnem ognju kakšnih 45 minut. Lahko pa tudi kakšno minuto več.



Možnost za zafrknit: 6/10 (se mi zdi, da bi bila lani kaj tekega prete\ka naloga, ker bi se mi sigurno kaj prijelo)
Umazanija: 4/10 (lonca nisem takoj pomil ali splaknil a vseeno nisem imel pretiranih težav)
Užitnost: 7/10 (čeprav sem vsem navodilom do potankosti sledil nisem še uspel ujeti okusnosti babičine kuhinje. Ampak imam občutek, da mi bo v naslednjih poskusih uspelo)

Tako. Ste opazili da malo manj blogam? Moram priznati, da sem se malo polenil. Ampak samo za bloganje. Za kuhanje niti ne. Čeprav je res, da vse manjkrat skuham kaj čisto novega. Ampak naj mi to služi kot opozorilo. Opozorilo temu, da zamujam čisto drug čudovit svet kulinarike. 

Kaj novega ste pa vi skuhali zadnje čase?