O TEM, KAKO SEM DELAL VULKANE IZ ŠPINAČE

Ko sem bil majhen, sem imel v zvezi s hrano dve prepovedi. Prva je bila ta, da nisem smel jesti lazanje po plasteh (kar sem pogosto počel), druga pa je ta, da nisem smel delati vulkanov iz špinače in krompirja. 

Nasploh pa imam zelo rad špinačo. Mogoče tudi zaradi Popaja, ki je bil itak najbolj kulerski tip iz risank. Špinačo smo včasih jedli kar pogosto. Zdaj pa sem nanjo kar nekako pozabil. Zato sem skuhal tole: 

NAJBOLJ ZAFRKNJENA ŠPINAČA: 
(recept za eno nostalgijo)

Nekaj pesti špinače najprej dobro operemo in jo 5 minut kuhamo v vreli vodi. Špinača se neverjetno skrči, zato je treba špinače dati kar ogromno. Po petih minutah jo odcedimo in kar v istem loncu raztopimo malo masla potem pa s paličnim mešalnikom zmeljemo skupaj z nekaj mleka, in sladke smetane. Da se reč zgosti, dodamo ščepec moke potem pa dodamo še malo muškatnega oreščka, čisto tako za okus. Pa solimo tudi nekje vmes. 


Potem sem naredil še nekaj pireja in spekel še ostanek puranjih medaljonov od včeraj in to je bilo to. 
Je bilo pa neverjetno težko skuhati tole špinačo. Težje kot žlikrofe. Me je presenetilo predvsem to, da se tako skrči, pa tudi količin nisem vedel, pa potem sem se bal, da se mi bo prijela in nasploh je blo grozno. 

Čeprav se je na koncu vse okej izšlo. 

Možnost za zafrknit: 9/10 *(špinača se skrči, ne veš koliko mleka in smetane je potrebno dat, skratka zelo naporno)
Stopnja umazanije: 7/10 *(ni tako hudo, ker se vse kuha v enem loncu, ampak sem danes vseeno predolgo pomival, najbrž zaradi vsega stresa)
Užitnost skuhanega: 5/10 *(kar fino in nostalgično)

Potem sem seveda zaradi nostalgičnih razlogov delal vulkane in se nasploh mel fino.


Jaz mislim, da mi bodo tele jedi iz moje mladosti še zelo všeč. 

Kaj pa ste vi jedli, ko ste bili majhni? 



O TEM KAKO SE DELAJO ŽLIKROFI

Torej. Danes je bil en pravšen dan za eno veliko kuharijo. Še dopoldne sem pridno delal diplomo, okoli poldneva pa sem zavihal rokave in se lotil tegale:

KOROŠKI ŽLIKROFI:
(recept za en hud kuharski dan)

Na delovni površini zmešamo eno jajce, nekaj moke (približno eno skledico za kosmiče), sol in žlico olja v gladko testo. Po potrebi dolijemo malo vode, da se kepa sprime, potem pa jo gnetemo kakšnih 5 minut, da je testo gladko. Na začetku se to zdi skoraj nemogoče ampak z malo neutrudnega gnetenja postane kepa kar simpatična. Malo jo pustimo, da počiva (karkoli že to pomeni). Jaz jo pač pustim, in med tem pripravim nadev.


Za nadev najprej na maslo prepražim nekaj drobtin. Res je pomembno, da najprej v posodici stopimo maslo, ker obratni vrstni red pač preverjeno ne gre. Pa tokrat sem tudi že narejene drobtine našel! So se skrivale pri toastih in prepečencih na čisto spodnji polici v trgovini. Nato kar k drobtinam dodamo nekaj naribanih jabolk ter cimet in sladkor.
Nato testo razvaljamo na kvadrat, kolikor pač gre na tanko, in odrežemo majhne kvadratke. Na sredino teh kvadratkov postavimo nekaj nadeva in jih fino zapremo. Žlikrofi naj ne bodo preveliki. Moji so bili kar konkretni, ko pa so se razkuhali so pa sploh zgledali kot štruklji. Estetika naj vas ne skrbi pretirano, saj potem vsi preverjeno zgledajo super, ko so skuhani.
Žlikrofe nato v slani vodi kuhamo 15 minut. To je vse.

Jaz sem zraven priložil še puranje medaljone (za katere sem mislil, da so piščančji, ko sem jih kupil) v smetanovi omaki (kar v bistvu pomeni, da sem meso prelil s sladko smetano in vse skupaj zavrel ter dodal še malo muškatnega oreščka) in nekaj rukole.


Na koncu sem bil nad izzidom prijetno presenečen. Kosilce je bilo super, samo nekaj časa je trajalo, da sem vse skupaj pripravil in pospravil.

Možnost za zafrknit: 6/10 *(me je bilo pri testu kar strah, ker je trajalo, da se je sprijelo, pa tudi času moraš kar zaupat, ker nikakor ne moreš vedet, kdaj je stvar skuhana)
Stopnja umazanije: 7/10 *(testo kot testo, zafrkneno za pospravit, čeprav ostalega niti ni bilo tako veliko)
Užitnost skuhanega: 9/10 *(Slovenska hrana je itak zakon, tole je pa res ratalo, še posebej s prilogo, rukola pa, čeprav ne zgleda, zelo paše zraven žlikrofov)

Torej žlikrofe priporočam, če imate malo več časa. Sestavine pa imate itak najbrž že doma.

Aja. Žlikrofi nimajo nič s krofi. Samo toliko.

Drugače pa kakšen bi bil dober soundtrack za takšnole kosilo? Jaz že cel dan poslušam No doubt - tragic kingdom pa je se mi je zdelo kar kul.

O TEM KAKO VSE ZGLEDA KOT EN VELIKANSKI KROF

Torej bilo je tako, kot so napovedali. Zapadlo je kar precej snega. Verjetno je res tako, da je sneg ena redkih stvari, ki izključno radost prinaša le otrokom, ostali sprejemamo realnost "kidanja" in plundre veliko manj navdušeno. 
Pa vendar. Tale vikend ni bil kulinarično uspešen, saj sem ravno zaradi vremena ostal kar lepo doma in pač skuhal tisto, kar sem pač imel. To pa so testenine s tuno. To pa ni pretirano vznemerljivo. Sem pa pridno delal na diplomi, ki je ena precej dolgočasna stvar. 
Pa vendar. Imel sem čas preleteti nekaj kuharskih knjig, ki jih imamo doma. Sicer zbirka ni pretirano obsežna, saj vsebuje le dve knjigi Jamia Oliverja (ki nista moji) ter eno knjižico kuhinje Slovenije, ki sem jo dobil zastonj. To je vse. Vendar v njih vseeno lahko najdem kup finih reči. Pa še nečesa finega sem se spomnil.


Ker vse dobre reči potrebujejo recept, prilagam kuharski recept za Pehtran. Predvsem za to, da se človek lažje orientira. Tako kot slika v kuharski knjigi. Torej takole gre:

PEHTRAN:
(recept za blogerje)

Ponedeljek je namenjen resnim kuharskim projektom, ko preizkušam razne težavne recepte iz raznoraznih kuharskih knjig. 
Torek je namenjen nostalgiji, jedem, ki se jih spomnim iz mladosti ali pa me spomnijo na kakšno fino stvar. Kot naprimer mali paketki viki kreme.
V sredo bo začel izhajati kuharski stripić, kratka ilustrirana smešnica, ki opisuje moje kuharske dogodivščine. To pa zato, ker tudi rad rišem. Pa še smešne reči se mi pogosto dogajajo. Sploh pa ne pričakujte preveč. Ne rišem ravno lepo, zato dlje od zelo abstraktnih podob ne bom prišel. 
Četrtek je dan, ko predstavljam kuharsko pop kulturo, razne znane kuharje in svet kulinarike. To pa zato, da se tudi sam naučim kaj je v kuhi modernega. 
V petek je čas za Pehtranove hitre recepte. Kosila, ki si jih skuhate v manj kot pol ure.  
Ker poleg kuhanja tudi rad blogam kar tako, je soboto namenjena ravno temu. Bloganju o tistemu, kar mi pač pade na pamet. 
Nedelja pa je namenjena sladkarijam v vseh oblikah. 

Tole je ta moj recept. Če se ga bom pa držal pa je drugo vprašanje. Vsi dobri kuharji naredijo nekaj po svoje kajne? 

Se vi držite svojih receptov? 

O TEM KAKO JE BILO MRZLO

Danes je bil en salamensko dolg dan, pa čeprav je bil natanko tako dolg kot vsi ostali. Samo zdel se je veliko daljši, ker je snežilo jaz pa sem imel veliko za prehodit. Sicer je bilo že pozno popoldne, ko so se moje adidaske udale grozni plundri, jaz pa nisem zaostajal dolgo za njimi. Pa še lačen sem bil, ker se seveda od mandarin in raznih kupljenih kolačkov res ne da živeti. Zato je bil moj recept danes hiter in učinkovit:


PICA ZA ENEGA LAČNEGA FANTA:
(recept za ko se ti ne da nič kuhat)

Zaviješ v najbližjo picerijo, naročiš sebi najljubšo pico, plačaš, odneseš s seboj. To je to. Opravljeno, kot bi mignil.


Še boljše je, ko toplo poješ doma. Pa si kakšen košček pustiš za zajtrk naslednji dan. Čeprav se sliši ogabno, je presenetljivo fino. Se mi zdi, da takšne stvari kar sodijo k študentski prehrani.

Potem je snežilo še in še in jaz sem to samo opazoval iz okna in bil srečen, da mi ni treba več ven. Pa še Florence and the machine sem poslušal in je bilo prav fino.

Zdaj pa samo upam, da se mi čevlji do jutri posušijo.

Kaj pa vi "čudnega" jeste za zajtrk?

O TEM KAKO SEM SLIŠAL DINAMIČEN DIALOG

Danes, ko očitno uživamo še v zadnjem dnevu brez snega sem se odločil, da bom imel produktivno dopoldne. Najprej sem, ker sem toliko slišal o tem tule in tule, tudi sam skočil pogledat na bienale slovenske ilustracije. Je bilo kar luštno in definitivno priporočam ogled. Še posebej ob kakšni bolj dopoldanski uri, ker sem bil danes dopoldne tam sam in je bilo sploh fino.


Potem sem skočil do tržnice. Nakupovanje na tržnici se mi je zdela zmeraj umetnost, še posebej ob vseh obtožbah o uvažanju iz Italije. Nekaj podobnega se je zgodilo tudi danes, saj sem ob kupovanju mandarin na sosednji stojnici slišal glasno debato o tem ali je pričujoči hren slovenski ali ne. Tudi, ko, sem kupil nekaj čebule, je bilo majhno drugače interpretirano in sem moral nekajkrat ponoviti, kako majhno pravzaprav želim. Vseeno kupovanja na tržnici ne bi zamenjal za kupovanje v supermarketu, še posebej ne ob sobotah.  
Potem sem skočil še po par hitrih opravkih in se odpravil domov skuhat hitro kosilce:

NJOKI Z MESOM IN BUČKAMI:
(hitri recept za preden je treba na delo)

Jaz (zaenkrat) kupujem že narejene njoke, tako da sem tudi tokrat uporabil takšne. Ponavadi jih imajo v trgovinah v hladilniku, ker se znajo hitro pokvarit. Njoke na hitro skuhamo v vreli vodi. Kuhani so, ko priplavajo na vrh.
Nato sem na olju prepražil nekaj čebule, narezal bučko, jo stresel v lonec malo podušil nato pa dodal še mleto meso, vse skupaj posolil in dodal malo rožmarina.
Čez dvajset minut je bilo meso skuhano, bučke so se zmehčale, kosilo je bilo pripravljeno. In to je vse.


Jaz sem tole malo zgoljufal, ker nisem dodal nič paradižnika, ki bi naredil takšno fajn omakco, vi ga pa kar dodajte.

Možnost za zafrknit: 5/10 (dejansko sem mislil, da sem nekaj zafrknil, ker je trajalo, da so se bučke zmehčale, prej pa nikoli še nisem kuhal bučk. Sem se odločil, da moram jesti malo več zelenjave.)
Stopnja umazanije: 4/10 (ni bilo tako hudo čeprav mleto meso vztrajno maši odtok.)
Užitnost skuhanega: 5,5/10 (takšno okej hitro kosilce, brez kompliciranja in s tem, da imaš še kaj od dneva)

Dogodki iz tržnice mi še vedno ne grejo z glave. Predvsem zato, ker ne vem, kje drugje bi lahko iskal kakovostno in čim manj obdelano zelenjavo, pa se mi zdi, da je tržnica ravno taka ustanova, kjer prodajajo res najbolj kvalitetno zelenjavo in sadje. Čeprav se meni osebno ne zdi nič narobe kupit tudi kakšno uvoženo stvar.

Sploh pa - kje pa vi kupujete zelenjavo?



O TEM KAKO SEM BRAL STRIPE

Danes, je bil en tak fajn nemarkanten dan. Nič kaj pretirano posebnega se ni zgodilo, delal sem precej nemarkantne reči, tiste, ki pač plačajo račune in tiste, ki jih pač moram za šolo. Te pa niso ne vem kako zanimive. Vsaj ponavadi ne. Tudi kuhal nisem nič posebnega. Proti večeru, ko sem že opravil večino dolgočasnih stvari sem si vzel malo pavze, vzel v roke stripič in skuhal tole: 

NAJBOLJŠI ZIMSKI KOMPOT:
(recept za enega lenega fanta)

Olupimo dve jabolki ter jih izkoščičimo ter narežemo na krhlje, te krhlje pa še prepolovimo. Jabolki nato damo v sladkano vodo, ki smo jo že začeli greti. Sam sem dal v kompot kar zajetno žlico sladkorja, vendar bi ga lahko dal še malo. Nato v kompot stresemo še nekaj klinčkov in še malo cimeta.

Kompot potem pokrijemo in pustimo, da se nekaj časa kuha. Vendar ne predolgo, da jabolko ne razpade. Jaz počakam da voda par minut povre, potem je kompot končan. 


Možnost za zafrknit: 3/10 *(sadje se hitro preveč razkuha ali pa dodate preveč  ali cimeta ali klinčkov, vendar je vseeno kar težko spacat kaj neužitnega)
Stopnja umazanije: 4/10 *(raznorazni olupki postajajo vse bolj nadležni. Posode pa je zelo malo)
Užitnost skuhanega: 7/10 *(super za kakšen zimski večer pred televizijo)

Kompot je super za kakšne mrzle večere, še posebej če imate za pogledat še kakšen film. Pa še celo stanovanje potem fino diši po klinčkih in cimetu. 

Mi žal nimamo televizije, da bi si ogledal film (pa čeprav ga lahko na računalniku) zato sem večer nadaljeval malo bolj analogno. 


Kompota je kar prekmalu zmanjkalo zato sem se kar prehitro moral vrnit k bolj resnemu delu. 

Ah. No pa jutri spet? 

Katera pa je vaša ljuba jed za mrzle večere?

P.S.: Moja mama je končno videla moj blog. Me je pohvalila, čeprav me je tudi malo za ušesa, ker baje jem premalo mesa in da si kuham premalo juh. Sporoča tudi, da je babi prišla nazaj z morja, vendar je sedaj na telovadbi. 

O TEM KAKO ŠLA MOJA BABICA NA POČITNICE

Ta vikend, ko sem bil doma, sem želel svojo babico povprašati o tem, kako se skuhajo krompirjevi štruklji, ker je to ena mojih najljubših jedi, ki jih naredi. Malo sem bil razočaran, ko sem izvedel, da je odšla na morje s svojimi prijateljicami. Čeprav me veseli, da je pri svojih letih še tako aktivna. Bova že kaj skuhala, ko pride domov. 
Nasploh imam slovensko hrano zelo rad. No kar vso južnoslovansko. Štruklji, ajdovi žganci in podobne reči so stvari, ki jih z veseljem pojem, čeprav jih zaradi premalo časa jem le redko. Da kakšnih sarajevskih čevapov sploh ne omenjam.

Vseeno pa sem se odločil, da nekaj krompirjevem štruklju podobnega tudi sam poizkusim naredit. Takole je šlo: 

KROMPIRJEV ŠTRUKELJ:
(recept za en štrukelj za dve osebi, če nista zelo lačni in če ni od moje babice, ker v tem primeru pojem celega sam)

Dva krompirja olupimo, prerežemo napol in skuhamo v vreli vodi. Ponavadi se krompir kuha približno dvajset minut odvisno od velikosti, vendar si jaz kar nastavim uro in potem je kar je. Skuhan krompir previdno vzamemo iz vode ter ga položimo na delovno površino kjer ga speštamo. To moramo naredit čimbolj natančno, če ne so v testu vidni deli krompirja testo pa tudi ni fajn. Krompir potem posolimo in dodamo nekaj masla. Pustimo, da se malo ohladi in vmešamo še eno jajce in toliko moke, da se naredi testo. Z moko je tako, da jo poskušamo porabiti čimmanj. Vse skupaj zgnetemo v kepo. Na začetku se kepa zelo packa in drobi. Potem pa postane zelo podobna testu. Nato pustimo kepo par minut počivati preden jo razvaljamo približno na centimeter debel pravokotnik.




 Med tem, ko čakamo da se krompir skuha pripravimo drobtine. Danes sem jih v trgovini iskal pol ure, potem pa sem kupil kar prepečenec in ga seveda, ker nimamo ničesar s čimer bi naredil drobtine zdrobil kar z rokami in pretlačil z zajemalko. Roke sem si seveda prej umil. Potem v kozici stopimo nekaj masla ter te drobtine malo popražimo. Nujno najprej stopimo maslo, ker če poizkusimo obe sestavini zmešati kar skupaj, se drobtine zažgejo preden je maslo stopljeno (preverjeno). Z ostankom jajca (če ga imamo, jaz sem si ga malo prihranil od prej) premažemo testo nato nanj dodamo še drobtine ter polnilo po želji. Lahko ostanejo le drobtine, lahko pa dodate še sir (kot jaz, kakšen aromatičen ali dimljen, ki se lahko topi, je super, navaden jošt je bolj tako-tako), skuto, dobre koščke šunke ali celo pehtran :) . Vse skupaj zavijemo v štrukelj, štrukelj zavijemo v (čisto) krpo in v kropu (vreli soljeni vodi, isto kot za testenine) kuhamo še 40 minut. Precej dolgo ampak je vredno. Ko je kuhan, ga odvijemo in postrežemo narezanega na kolobarje. 



Zraven se lahko pripravi katerokoli meso ali zelenjava, le, da ima omako. Jaz sem pripravil piščanca v smetanovi omaki z začimbami. Tako na hitro. 


Možnost za zafrknit: 6,5/10 (jaz sem imel kar nekaj težav. Predvsem z drobtinami)

Stopnja umazanije: 7/10 (umaže se precej stvari, tudi pult je težko sčistit, vendar je vredno)
Užitnost skuhanega: 8/10 (zelo fina stvar za kakšen dan, ko imate čas in bi bili radi ponosni nase, da ste skuhali nekaj, kar ni kar tako)

Sicer mi je štrukelj vzel kar nekaj časa (približno 2 uri od začetka do krožnika) vendar ga je potem v hipu zmanjkalo. Tako je s slovensko hrano ponavadi. Traja in traja, da jo pripravimo, potem pa neverjetno hitro izgine. Mislim, da se bom na koncu zaljubil v slovensko kulinariko. Se mi zdi super jesti nekaj, kar so jedli tudi moji stari starši, ko so bili majhni, ko še niso niti vedeli, kaj je avokado in mango in podobne neumnosti, ampak so kuhali le tisto, kar je raslo doma. Se mi zdi, kot en hiter skok v preteklost. 

Katera pa je vaša najljubša slovenska jed? 



O TEM KAKO SEM ZAMUDIL NA VAJO

Danes sem dopoldne že pridno delal, popoldne pa sem imel na urniku vajo, saj spremljam nek zbor. Vmes pa sem imel dve uri časa da nekaj na hitro pojem. Dve uri je v bistvu kar veliko, če je vse kar moraš narediti le to, da poješ kosilo. Zato sem se odločil, da danes naredim pico. Pica je jed, ki jo imajo radi predvsem otroci, zato jo priporočam vsem, ki imate otroke. Še posebej če jih kakšno sobotno dopoldne vključite v pripravo, saj je veliko malih reči, ki jih lahko postorijo. Jaz mislim, da je pri otrocih tak hit, ker se je z roko. Torej: 

KLASIČNA PICA:
*(recept za en protfan)

Ker pri pici ne rad goljufam, tudi testo naredim sam. Cel svež kvas razdrobimo v pol skodelice mlačne vode in dodamo nekaj sladkorja. Nekateri kvas merijo, glede na to koliko moke bodo porabili, jaz pa uporabim zmeraj kar celega, saj kvas premalokrat rabim in bi mi potem samo stal v hladilniku. Med tem časom, ko dela, kar pač kvas dela v tem času, pripravimo delovno površino in naredimo kupček moke. Na moko se ne spoznam ravno, mislim, da lahko uporabite katerokoli želite, samo da je bolj fina in na njej ne piše ravno, da je za vlečeno testo ali kaj podobnega. Nato kvas prelijemo čez moko, dodamo ščepec soli in vse skupaj začnemo gnesti, po potrebi pa dodajamo moko ali vodo tako, da se testo čuti kot plastelin in ni presuho ali mokro. Potem si navijem štoparico na pet minut in začnem gnesti. To je najtežji del, saj nimam nobenega namenske naprave ampak se kasneje res izplača. Po petih minutah trdega dela je testo gladko in pripravljeno na vzhajanje. Testo potem pokrijem s svežo krpo in pustim da dvajset minut vzhaja. 



Med tem časom naribamo sir, meni je najbolj všeč kar navaden Jošt, ampak je dober katerikoli, ki se dobro topi. Ko je testo vzhajano ga razvaljamo na želeno obliko in debelino. Jaz ga razvaljam precej na tanko, ker mi je to pač všeč. Testo potem postavimo na pekač, ki ga prej premažemo z oljem ali pa podstavimo peki papir. Potem testo premažemo z paradižnikovo mezgo, posujemo z origanom, brez katerega na pici seveda ne gre, na to položimo šunko ali celo kuhan pršut, ter čez posujemo sir in vse skupaj postavimo v pečico na 200 stopinj za približno pol ure. Potem pa dober tek! 


Tale moja pica se je potem pekla kar krepko čez pol ure. To pa zato, ker naša pečica ni v najboljšem stanju. Tako, da sem jo potem potegnil ven šele 15 minut pred vajo. Ampak na srečo vadbeni prostor ni tako daleč, zato sem si vzel še kar nekaj časa in stvar v miru pojedel. Pri takšnih stvareh res ni vredno hiteti. Na vajo sem sicer zamudil 20 minut, vendar so tudi brez basista nekaj časa zmogli. 

Kaj pa imate vi radi na pici? 


O TEM KAKO SE RAZKOSA MANGO

Danes sem pojedel še drugi mango. Ta je čez noč dozorel in je bil danes ravno pravšnji za kakšno hitro malico. Ker pa je mango relativno drag, glede na to koliko čistega (pojedljivega :) ) sadja dobimo, ko ga narežemo, se le to splača čimbolj izpopolnit. Torej jaz ga narežem takole:



Mango zarežemo na tretjine po ploščati strani. Mangova peška je ploščata in zelo velika, zato moramo je pomembno, da ga prerežemo čim bližje koščici, vendar je ne prerežemo, ker je grenka.


Dve stranski tretjini narežemo po dolgem in počez. Ne prerežemo čez celo lupino, vendar ji sledimo, prerežemo samo meso.


Narezano potem stisnemo in kocke kar z roko poberemo ven, če je mango dovolj zrel. Če ni, jih pač porežemo z nožem. Tudi tiste na strani je ponavadi treba kar zbezati.

Sredinski del obrežemo, potem pa z nožem sledimo peški in porežemo še zadnje koške. Ti so bolj rezine, kot koščki vendar vseeno super. Potem pa pogumni lahko ostanek kar poglodate do koščice.

Pogosteje boste razkosali mango, manj ga boste morali metati proč. Je napol umetnost. No samo napol.

Sedaj pa hitro en mango kupit!

O TEM KAKO NE JEM MESA

Moja mama bi me za ušesa, če bi vedela, da včasih za kosilo ne jem mesa. Pravi, da kosilo brez mesa pač ni kosilo. Če vprašate mojo babico je še huje. Po njenem mnenju si ves čas pripravljam samo malice, saj kosilo brez mesa, juhe, solate in sladice pač ni kosilo. Ampak to je ta starejša generacija, mi tamladi smo bolj avantgardni in mešamo skupaj vse mogoče. Sploh pa zelo redko jemo meso.

Danes sem kupil dva manga, ker jih imam pač rad. Nasploh so mangi v našem stanovanju vroča roba, ker jih ponavadi še isti dan pojemo. Tako sem enega kar takoj porabil. Naredil sem eno fino tajsko jed. Prvič sem jo jedel pri nekem prijatelju, ki pa je namesto sladke smetane uporabil kar koncentrat, kar mi ni bilo preveč všeč. Drugič sem sam uporabil pravo sladko smetano in je jed izpadla super.

TAJSKI RIŽ Z MANGOM: 
(recept za enega fanta)
Cel mango narežemo (ker, sem se spomnil prepozno, da ne znajo vsi narezati manga, učno uro vključim prihodnjič), potem pa skuhamo riž, jaz imam najraje kakšnega, ki se fino razkuha, približno dve veliki pesti na osebo. No moji pesti. Najbrž nimate vsi tako velikih dlani kot jaz. Mogoče je količino lažje izmeriti, če na osebo skuhate četrtinko navadnega kozarca. Ko je riž skuhan, ga prelijemo s sladko smetano in dodamo mango.

Možnost za zafrknit: 0/10 (razen če se urežete pri rezanju manga)
Stopnja umazanije: 1/10 (umaže se le ena posodica, pa še v njej skuhamo samo riž)
Užitnost skuhanega: 8/10 (super eksotična jed, ki ne vsebuje mesa. Pa še zelo lahka je)

To je vse. Jed je super za kakšno malico ali pa za kakšno res lahko kosilo. Pa še nič se ne umaže in minimalno kuhanja je. Samo ne povedat moji mami, da sem jedel kosilo brez mesa. Sploh pa grem zvečer še na pico.

Drugič pa vam povem, kako narežem mango.

In zakaj jem zadnje čase vse stvari iz skledic?

O TEM ZAKAJ NE MARAM RIB

Jaz ne maram rib. Mislim, da so se mi zamerile koščice. Počutim se skoraj kot vegetarjanec, ampak samo s to razliko, da jaz pač ne jem samo rib. Iz moralnih razlogov. Saj ne. Bolj iz praktičnih. Pa vendar sem ta teden že drugič jedel ribo. Kakšen narobe svet. Najprej sem jedel file mečarice, danes pa še tuno. Na srečo ni imela nobena koščic.

Danes sem vstal ob desetih. Vem, pozno. Priznam. Ampak res sem šel pozno spat (ker sem drgnil lonec), vstati pa mi ni bilo treba, saj sem začel delati šele popoldne. Potem je dopoldne minilo kot bi mignil. Do enajstih sem pojedel zajtrk, našel tole, kar mi je vzelo dodatno urico ob kavi, potem pa sem si moral nekaj na hitro skuhat. Odločil sem se za testenine s tuno, ker se mi ni dalo v trgovino, vse sestavine za tole super kosilce pa sem imel že doma. Super pri tem je, da vse sestavine pridejo v večjih paketih, ki lahko stojijo zelo dolgo časa, zato je super stvarca, če se vam kdaj ne da v trgovino ali nenapovedano pride kakšen lačen gost.
Pa še zelo na hitro je, v pol ure sem skuhal, pojedel in pomil, najdlje vzame kuhanje testenin, pa še te so skuhane v desetih minutah. Takole gre recept:

SUPER HITRE TESTENINE S TUNO:
(recept za enega fanta)
Najprej vzamemo en velik lonec kamor nalijemo vodo za testenine in to zavremo, dodamo še ščepec soli. Sam sicer ne nujno čutim razliko med kuhanjem v soljeni ali ne soljeni vodi. Nekateri dodajo tudi kapljico olja, da se testenine ne primejo. Tudi za to ne vem koliko pomaga. Ponavadi vodo tako hitro odlijem in zbezam ven vse testenine kar z roko, ker mi gre na živce če se kakšna potem zasuši. Ko voda zavre vržemo noter testenine po izboru, jaz jih merim kar na skledico (napihnejo se za slabo polovico, tako da če so manjše dam v skledico dve tretjini testenin, še rajši pa imam tiste rezance, ki pridejo v malih zvitih kroglicah. Teh v vodo vržem štiri ali pet, odvisno koliko sem lačen), in jih skuhamo kolikor pač piše na škatli. Jaz jih kuham kar točno, ker imam super uro, ki začne piskat. Zaenkrat so bile zmeraj skuhane ravno prav.
Omako pa sem naredil takole. Popražil sem čebulo, čisto malo, samo četrtinko, kar na olivnem olju, čeprav se to ne počne. Nato sem ogenj zmanjšal na minumum in dodal eno konzervo tune, malo premešal, prelil z paradižnikovo mezgo, ravno toliko, da je nastalo nekaj omaki podobnega (kar tisto iz tetrapaka, ponavadi jih imajo okrog testenin, tune v konzervi in ostalih omak), posolil in dodal origano. Tudi muškatni orešček lahko dodate če se spomnite. Jaz sem tokrat pozabil. To pa je to.


 Jaz jem testenine kar v skledi. Se mi zdi tako boljše. Pa še omako lahko divje mešam in je super. Takšne testenine so fajn za zgodnja kosila ali če pridete domov pozno popoldne in se vam ne da preveč ukvarjat s kuhanjem. Ali pa pred kakšnim žurom. Skratka super za nekaj nasitnega in lahkega. Tole je bila ena prvih jedi, ki sem se jih naučil. Ko so starši kam šli in me pustili samega (kar je bilo super, ker sem potem lahko visel na računalniku ali pred televizijo cel dan), je bilo to dolgo časa edino, kar sem znal skuhat.

Možnost za zafrknit: 1/10 (res ne vem kaj bi lahko šlo narobe, mogoče res če date preveč paradižnika in je potem preveč vodeno)
Stopnja umazanije: 2/10 (res je super, ker se nič nikamor ne prime, lonec od testenin se itak hitro pomije, omakica pa se kar sama spere)
Užitnost skuhanega: 9/10 (en mojih najljuših easy kosilc, nisem še srečal nikogar, ki bi se zmrdoval)

To je to, zdaj grem pa pridno delat.

Zvečer pa kakšen sendvič?

:)



O TEM KAKO SEM DRŽAL OBLJUBO

Tako, držal sem obljubo. Danes sem kuhal kosilo. Takole je bilo. Prišel sem domov, pogledal mejle, potem pa je na vratih že pozvonilo. Ker je kuhati samemu sebi precej dolgočasno, čimvečkrat še koga povabim, če imam le možnost (poleg tega pogosto iz vljudnosti pomijejo posodo, kar je sploh super, pa še kakšne buteljke se mi ne zdi škoda odpreti), zato sem tudi tokrat povabil dve prijateljici z namenom, da skupaj nekaj dobrega pojemo. Takole je šla dogodivščina: 

BURITOSI ZA VSE:
(recept za 3 osebe)

Buritosi so ena takšna hrana, da se jo z lahkoto skuha tudi za večje število ljudi, potem pa bojo tudi vsi zadovoljni, ker jih lahko jejo siti ali lačni, pa tudi napolnijo jih sami s tistim, kar jim je pač všeč. Pa še zelo malo posode se umaže. Torej, sestavine je lahko dobiti, v kakšen večjem marketu je edino potrebno poiskati že narejene tortilje (ponavadi na oddelku z eksotično hrano, lahko pa jih naredite celo sami, če ste pogumni), vse ostalo dobite povsod.


Skuhali smo nekaj mletega mesa, kar cel paket v bistvu v katerem je ga je okrog pol kile. Sicer smo ga težko pojedli ampak vseeno, skuhali smo ga ravno prav. Malo smo ga še posolili potem pa dodali malo currya in rožmarina, čisto tako za okus. Meso se kuha v malo vode (za en prst), jaz ga pustim kuhati kar 20 minut. To pa zato, ker že od malega nosim v sebi strah pred neskuhanim mesom. Potem smo naribali en kup sira (res kateregakoli, razen parmezana ali mozarele) in korenja, narezali čebulo in paradižnik, oprali salato ter vse lično postavili v lastne skledice. Tortilje sem v ponvi malo pogrel, ravno toliko da so se malo napihnile, pol minutke na vsaki strani. Vse to, smo skupaj z mesom postavili na mizo, zraven dodali še malo kisle smetane in kosilo je bilo nared. Vendar se je takrat zabava šele pričela. Celo bistvu buritotov je, da jih nadevamo z roko (prej si umijemo roke!), in si zmeraj naložimo preveč, tako, da jih potem ne moremo dobro zaviti in stvari kar frčijo ven. Potem cela situacija izpade humorna, tako da smeha ne manjka. In to je v bistvu bistvo buritosov. 

Mi pa je danes seveda uspelo zažgati tudi meso, tako da se je prijelo na dno posode. Predolgo sem ga pustil na premočnem ognju. Malo sem pozabil nanj. Drugače je bilo odlično. 



Možnost za zafrknit: 4,5/10 (ratalo mi je zažgat meso)
Stopnja umazanije: 7/10 (ker se porabi precej krožnikov in skledic)
Užitnost skuhanega: 6,5/10 (fino in zabavno, vendar sem imel pomisleke o spodnjih plasteh mesa)


Potem smo bili siti.

Pa še to. Hvala za vse spodbude in linke. Ko sem pogledal danes statistiko, bi me skoraj kap. Pa sem še izjemno premlad za tovrstne reči. V glavnem, hvala:). Ob priliki vas povabim tudi na kakšen prigrizek, če si le upate.

Tako. Zdaj grem pa ribat zažgan lonec. 

O TEM KAKO SEM PRVIČ DELAL GRES

Vem, da sem rekel, da danes ne bom kuhal. In res nisem. Za kosilo. Na kosilo sem bil povabljen ven. Tokrat sem jedel v restavraciji Azur. Ne jemljejo študentskih bonov. Temu primerna je bila postrežba. 

Pa vendar. Zvečer (po dolgem sestanku na faksu) se mi je zahotelo nekaj dobrega. Ponovno sem hotel pripraviti že moj dobro znani topli sendvič, a si je nekaj v meni zaželelo spremembe. Glede na to, da je bila danes pri meni babica (ki ne mara moje deloholične narave, saj se je pritožila, da me je morala čakati, saj sem imel še nekaj jutranjih opravkov, ki so bili pač neodolžljivi, sem pa ji zato skuhal dobro kavo, plus naj omenim še to, da mi je prinesla mandarine, ki so itak moje najljubše sadje) sem se odločil, da skuham gres. Nikoli ga še nisem pripravljal in po hitrem tečaju, ki ga je pripravila moja cimra, sem se lotil kuhe. Takole se skuha gres: 

BABIČIN GRES:
(recept za enega fanta)


Pol litra mleka zlijemo v posodo, ki se jo lahko greje in potem lahko pomije. To pomeni, da ni panike če se kaj gor prime. Se pravi ne ravno kej najtanjšega. Potem dodamo dve in pol žlici zdroba (ki je v bistvu to kar naredi gres), še dve žlici sladkorja in vanilijev sladkor po želji. To kuhamo in predvsem mešamo dokler ne zavre, kuhamo potem še kako minuto ali dve, da se relativno zgosti (toliko, da vidimo pikice od gresa in da ni ravno čisto vodeno), potem pa je to to. Posujemo še s kakavom in slasten gres je nared. 

Možnost za zafrknit: 1,5/10 (Če ga pustite 30 minut vret ni najboljše)
Stopnja umazanije: 3,5/10 (Gres se kar prime na posodo)
Užitnost skuhanega: 8,5/10 (nostalgično in brez problema za ponudit še komu)

Takole, sedaj grem pa pogledam še Scotta Pilgirima, si skuham čaj, potem pa grem spat. Jutri pa spet skuham kaj dobrega. 

O TEM KAKO DANES NISEM HOTEL KUHATI

Do kuhanja imam zanimive občutke. Po eni strani imam kuhanje rad. Predvsem zato, ker rad jem (čeprav se to ne opazi na prvi pogled). Rad sem v kuhinji, stvari mečem v mnogo loncev in nasploh packam, čeprav nikoli nihče zaradi tega ni bil srečen. Tudi pomivam rad, če imam le družbo. 
Ko sem še živel pri starših mi nikoli niso pustili kuhati. Predvsem zato, ker sem vse umazal, potem pa za sabo nisem nikoli pospravil. Vsaj temeljito ne. 
Sedaj, ko ne živim več pri starših lahko kuham. Kolikor hočem. In tudi packam lahko. Kolikor hočem. Samo pospraviti moram za sabo. Če ne me sostanovalci za ušesa. 
Pa se mi vseeno ne da zmeraj. In tako že na drugi dan bloga ne kuham. Danes sem za kosilo namreč jedel kebab. Sem pa vsaj preizkusil fotoaparat. Super zdravo. Vem. Pa saj bom jutri kuhal. In pomil tudi. No. . . tudi jutri ne, ker sem zmenjen za kosilo. V sredo pa res! Prisežem.  

Ampak lahko pa vam povem, da sem izpopolnil sendvič. Danes sem eksperimentiral in poleg jošta dodal še trdo kuhano jajce, kuhan pršut, origano, parmezan sem pa izpustil. Tudi kruh sem zamenjal. Tako je bila ena stran iz bele štruce, druga pa iz črnega hlebca. Nebeško. Priporočam. Predvsem nakup toasterja. 


Kuham v sredo! Res! 




O TEM KAKO SMO DOBILI NOV "TOUSTER"

Torej. Vsaka nova stvar se začne z nečem novim. Če se pač ne bi, bi bila stvar precej absurdna, saj bi se le stežka začenjale s čem starim. No mogoče je ta zgodba res malce absurdna, saj se začne z ne čisto novim toasterjem. Torej. V stanovanju, kjer živim smo dobili čisto nov (star) toaster. Sicer si človek ne bi mislil, da je toaster (ali opekač) tako pomemben del kuhunjske opreme, a verjemite, da za študenta definitivno je. Mislim, da ni stvari, ki je ne bi mogli napraviti v opekaču. Vsaj kar se tiče študentskega jedilnega repertoarja.

Torej. Danes, premierno, sem uporabil ta toaster. Pustimo to da sem pol ure iskal gumb za vklop, ki ga sicer sploh ni bilo in je vse kar je potrebno to, da stvar vtaknemo v vtičnico, kar se je izkazalo za velik izziv, še posebej če je zraven grelec za vodo, katerega žica je prav take barve, kot tista od opekača.

Torej. Z gledališča sem prišel danes precej pozno, stanovanje je bilo zavito v temo, sostanovalci so že napol spali, jaz pa sem postal lačen. In to se je zdel popoln trenutek, da preizkusim novi opekač. Na dve rezini belega kruha sem namazal nekaj malega masla, na to položil malo dimljenega Jošta ter vse to posul s parmezanom (ker je bil pač odprt v hladilniku in se je to takrat zdela dobra ideja). Po kolobociji z vklopom, sem se usedel na kauč (da, kauč) in vse skupaj pomalical. Ob tem sem razmišljal, kako dobro bi zraven pasal še kakšen paradižnik in nekaj bazilike ter origana pa še kašno trdo kuhano jajce. Vendar to kdaj drugič.

Pa vendar. Sedeti z nečim toplim, sredi tišine in se skozi okno opazovati nočno osvetljene mestne ulice je nekaj kar niti ni tako slabo. Zato imam rad naš novi opekač. In občutek imam, da se tukaj  dogodivščina šele prične. . .