O TEM, ZAKAJ ME NI VEČ STRAH PEČICE

Če ste kadarkoli brali moje zapise, veste, da me ni strah veliko reči. Vendar veste tudi, da s pečico nikoli nisva bila dobra prijatelja. No, priznam, zmeraj me je bilo pečice malo strah. No, veliko strah. 

Ampak sedaj temu ni več tako, saj sem (sva) se zadnjič lotil neizmernega podviga in se s svojim strahom soočil. Spekel sem namreč torto! Šlo je takole: 

BORTA TORTA: 
(recept za eno rojstnodnevno torto)

V loncu, ki ga postavimo v večji lonec, kjer vre voda raztopimo 200 dag temne čokolade. Hkrati ločimo rumenjake in beljake 4ih jajc in beljake stepemo v sneg. Potem vse skupaj zamesimo v enem velikem še skupaj s 10 dag masla, 10 dag moke in 10 dag sladkorja v prahu. Če je kaj čudno potem dodamo še bodisi malo moke ali pa malo mleka. Nato vse skupaj v pekaču pečemo 45 minut na 180 stopinj. 




Ko se biskvit speče, ga prerežemo na pol. Kot profesionalni nasvet naj povem tudi, da je fino, če zgornji del potem z druge strani še malo poravnamo, da ni tako neraven in potem celoten biskvit obrnemo, da je torta čim bolj ravna. Med plastema in na vrhu jo na debelo pomažemo z marelčno marmelado.
Nato ponovno stopimo čokolado. Ko je čokolada stopljena ji dodamo čisto malo vode ali mleka ter sladkorja ter dobro dobro pomešamo, da ni zelo gosta ampak ravno prav. Potem torto oblijemo z vseh strani in jo za eno uro postavimo v hladilnik in torta je nared! 


Možnost za zafrknit: 0/10 (ni sile, če je s teboj nekdo, ki se ne boji pečice)
Umazanija: 7/10 (čokolada ful vse umaže, pa druge reči tudi ne pripomorejo) 
Užitnost: 8/10 (premalo je bla žoftna, se ti ne zdi?)

Potem smo torto z veseljem pomljaskali.

No, sigurno se sprašujete zakaj me ni več strah pečice. V bistvu me je še vedno strah. Ampak če te je nečesa strah se tega najlažje znebiš tako, da povabiš nekoga zraven. Zato sem tudi jaz nekoga povabil.

Sedaj s pečico lažje shajava, pa še družbo imam kar je prav fino. In ni ga boljšega zdravila za strah, kot je mleka polna skleda kot je to, da si ta strah deliš z nekom, ki ga imaš rad.

Zadnje čase sem res bolj malo pisal. Ampak v moje opravičilo, nisem bil preitrano lačen, hkrati pa je bil namen bloga dosežen. Dejansko sem se naučil kuhati. No vsaj toliko, da ne zažgem čisto vsega in ne ostanem lačen. Zato je tudi tale prispevek verjetno zadnji v takšnem formatu.

To sicer ne pomeni konec pisanja, saj me lahko berete v kakšnih zelo dolgočasnih družboslovnih strokovnih revijah, ali malo manj dolgočasnih alternativnih družbeno-kritičnih časopisih, in morda, le morda spet na kakšnem blogu. Mogoče, čisto mogoče pripeljem še koga s sabo.

Drugače je bilo pisanje bloga krasno potovanje, za kar se vam zahvaljujem. Nisem pričakoval toliko vzpodbudnih komentarjev, daril in novih poznanstev, ki so mi polepšali marsikateri trenutek.

Za enkrat nasvidenje, vendar imam občutek, da se kmalu ponovno slišimo.


Torej, nasvidenje in hvala za vse ribe potice.

P.S.: Ajda vas pozdravlja.





3 komentarji:

  1. Sem takoj vedela, s katerega bloga prihaja ta naslov. Ampak nikar poslavljat! Človek mora pisat tudi kaj zabavnega, ne samih resnih stvari. Da se ti ne naredijo gube na čelu in sivi lasje!;) Z Ajdo lahko pišeta blog skupaj, kot recimo tale dva: http://www.greenkitchenstories.com/ ;)

    Povej še, kateri je družbenokritični časopis!;) za revijo sklepam, da so Družboslovne razprave ali najbolj dolgočasna strokovna revija, kar sem jih kdaj prijela v roko (ali dobila v nabiralnik). Drugače pa: čestitke, za vse!

    OdgovoriIzbriši
  2. jeeeee!
    bravo za pečico! torta zgleda fina in čokoladasta.
    in to ne sme biti zadnja objava. mogoče na pehtranu :)

    OdgovoriIzbriši
  3. Pa sem dočakala tole objavo: vesela in žalostna hkrati. Res, res moraš še kaj napisat :) ker tole je bilo zeloooo zabavno in prijetno druženje

    OdgovoriIzbriši