O TEM, KAKO SEM RAZGREL PONEV

Precej časa sem potreboval, da sem se odločil, da bom sprobal recept, ki mi ga je poslala Klara. Ne vem, zakaj sem potreboval toliko časa, ampak sem se ga včeraj končno lotil. Verjetno zato, ker sem imel v hladilniku končno nekaj jajc, ki sem jih mislil spremenit v pirhe, ampak se jih potem zaradi pomanjkanja motivacije nisem nikoli lotil.


Klara pravi takole:

POHANTE ŠNITE: 

(za eno osebo)

Potrebuješ: 

Mehek kruh (lahko star lahko ne, samo da lepo vpija tekoče) - 4 polovičke

jajce - eno

mleko - kravje ali sojino/ovseno/riževo/samo da teče - par žlic po občutku

cuker - odvisno od tega koliko se rad sladkaš

+ začimbe po želji - vanilin, cimet, karkoli, lahko tudi smetanca... 

Navodila: zmešaj vse stvari razen kruha

pomoči kruh v maso da se napije in fino kaplja iz njega

daj v ponev, ki je vroča in je podmazana z najljubšo maščobo (tudi brez gre z dobro teflonko)

peci na eni strani dokler ne rata zlatozapečen, obrni in ponovi vajo

daj na krožnik in hitro posuj z zličko sladkorja.

zunaj mora biti hrustlav notri pa mehek in sočen in njami

najboljša stvar ob deževnem vremenu. zraven si ponudi kakav/vročo čokolado/vinski šato/kavo/čaj

Možnost za zafrknit: 6/10 (vroča ponev zna stvari malo zakomplicirat)

Umazanija: 2/10 (če si pazljiv je izjemno hitro pospravljeno)

Užitnost: 7/10 (že kar vidim, da če bi tole jedel, ko sem bil majhen, bi bila to moja najljubša stvar na svetu)

Meni se je šnita malo zažgala. Ampak nič zato. Če je bilo prehudo, sem zgornjo plast malo postrgal in se nisem pustil preveč motit. Je bilo fino. Čeprav moram še malo izpopolnit, da se mi ne zažge. Ker potem že vidim, da bom to kar naprej jedel. 

So pa prazniki kar dobrodošli. Predvsem zato, ker sem spet prišel do potice. 

Moram pa tudi priznat, da imam še nekaj receptarskih dolgov. Jih pripravim v kratkem. Obljubim. :) 

Sploh pa, kaj pa vi počnete z vsemi temi prostimi dnevi? 

O TEM, KAKO SEM NAREDIL ŠMORN

Danes nam je v stanovanju zmanjkalo plina. To pa zato, ker smo študentje in se kljub temu, da smo vedeli, da nam ga zmanjkuje nismo podvizali in kupili novega. Zato sedaj vsi kuhamo samo na ploščo. In gre precej počasi.

Drugače pa nič novega. Še skuham ne nič novega. Razen danes, ko mi je a_girl poslala nov PKIZP.

Takole pravi:

ŠMORN:
(Za sladkosnedega študenta)

Sestavine, ki so vedno prisotne v omari:

• 1+1/2 lončka moke
• 1 lonček mleka
• 1 jajce
• ščepec soli
• 2-3 žlice sladkorja
• kanček olja

(po želji vanili sladkor, kokos)
=sama delam vse bolj kot ne po občutku, ampak naj ne bo pregosta ali preredka masa. Saj zmoreš.

+ malo nutelle in kakava zmešamo v skodelici toplega mleka, da nastane tekoč preliv (a ne pretekoč).

Zmešaj sestavine. Pristavi ponev. Stopi maslo. Vlij maso. Pusti da se samo zapeče. Obrni. Naredi packarijo. Razkosaj. Lepo zapeči. Vlij tekočo čokoladno stvar. Malo pomešaj in stresi na krožnik.
Dodaj malo stepene smetane in uživaj v sladki večerji/zajtrku/malici. In potresi s sladkorjem v prahu.

Lahko počneš tudi brez zadnjega čokoladnega preliva in stvar samo posuješ s sladkorjem in/ali kakavom.

Možnost za zafrknit: 6,5/10 (sem imel kar težave pri vsem tem prevračanju)
Umazanija: 2/10 (izjemno hitro je pomito, še posebej, če je ponev iz teflona)
Užitnost: 8/10 (izjemno dobra nostalgična večerjica je bila)

Šmorn mi je ponavadi naredila moja babi. Takrat, ko sta mojadva kam šla in je ona morala poskrbeti za to, da bom zvečer kaj jedel. Pa četudi sem bil star že 18.

Jaz sem šmornu dodal malo cimeta in bilo je super. Preliv pa sem izpustil. Je bilo pa zelo fino.

Zdaj grem pa po napornem dnevu počivat.

Kaj pa je vaša babi kuhala za večerjo?

O TEM, KAKO SEM NAREDIL EN FRANCOSKI SENDVIČ

Danes je bil en produktiven dan. Relativno. Popoldne sem se spravil v Leclerca, kar je bila lepa sprememba, glede na to, da kar naprej kupujem samo v eni trgovini. Me je očaral svet vseh uvoženih stvari iz Francije in nad pridobitvami sem bil več kot navdušen. Sledilo je kosilo v Stari Pumpi, ki je bila včasih baje pumpa, potem dolgo časa nič, potem pekarna, sedaj pa strežejo čevape. To je taka laična zgodovina. Čisto nepreverjena.

Ampak. V Leclercu sem seveda moral kupit Bageto, in malo francoskega brija. Vse te nakupe znosit do stanovanja je bil pa kar podvig, ker sva s cimro pozabila s sabo vzet vrečko. No, jaz sem pozabil. Tako, da sem bageto zatlačil kar v torbo, dve škatli kosmičev, pa mi je cimra naložila kar na paket mleka. Potem sva pa nosila. Po mnogih stopnicah v tretje nadstopje. Mi je malo čudno, kako so mi takšni prizori v centru mesta postali čisto normalni. 

Ampak. Zvečer sem vse pridobljene dobrine kar lepo preizkusil: 

EN HUD BRI(V)JSKI SENDVIČ:

(recept za eno bageto)

Torej. Bageto razrežemo na velikost sendviča ter jo razpolovimo. Na polovico potem namažemo ketchup in ga potrosimo z origanom. Potem odrežemo še kos brija in vse skupaj malo pogrejemo v tousterju ali pečici. Jaz sem izbral touster. Ker me je pečice strah. Še vedno. 

Možnost za zafrknit: 2/10 (če damo sendvič v pečico, se zna zgodit marsikaj)

Umazanija: 2/10 (razen drobtin, nič kaj hudega)

Užitnost: 7,5/10 (Brija sicer ne bi smeli tako besno topit, ampak je vseeno tole en super sendvičič)

Jutri moram pa zgodaj vstat. To sem rekel kar tako, da boste sočustvovali z mano. :)

Sploh pa ste vi že bili v Franciji? 

(Jaz še ne, pa si želim...)

O TEM, KAKO SEM NALETEL NA PROFESIONALNI STUDIO

Ko si študent, živiš po čudnem urniku. Celo po tako čudnem, da svojih sostanovalcev sploh ne vidiš, spiš, ko drugi vstanejo in obratno in naletiš na kakšen nepredviden prizor, kot je bil recimo tole:

Nisem edini kuhar v stanovanju, in to, da hodim okrog s fotoaparatom in slikam lonce, pri nas pač ne privlači nobenih čudnih pogledov. Predvsem zato, ker se ena izmed sostanovalk s tem tudi malo bolj resno ukvarja. Če boste dobro prebrskali, boste našli tudi kakšno isto posodico. :)

Čeprav sem sicer to vedel, odprtega dežnika sredi kuhinje nisem pričakoval.

Ampak. Jaz sem dobro, hvala da ste vprašali. Pridno jem zelenjavo in pridno berem strokovno literaturo.

Pa tole sem naredil:


KAO NEK OUTMIL:
(recept za nekaj toplega zvečer)

Navadne ovsene kosmiče (en kozarec) stresemo v posodo in prelijemo z mlekom. Dodamo še nekaj sladkorja in potem vse skupaj kuhamo dokler mleko ne zavre in se kosmiči razkuhajo. Ko zavre kuhamo še kakšni dve minuti in  to je to. Tole sem delal prvič in sem zelo cvikal, da se mi ne bo kaj prijelo. Ampak se ni. Ker sem pridno mešal. Sicer sem pričakoval, da se bodo kosmiči čisto razkuhali v kašo ampak se niso.

Potem sem noter zamešal še malo cimeta in narezal eno jabolko. Na topli peči je bila to super večerjica po dolgem dnevu.

Možnost za zafrknit: 2/10 (očitno takole kuhano mleko ne skipi, pa tudi prime se ne, čeprav sem z ognjem kar pretiraval)
Stopnja umazanije: 3/10 (en lonček za toplo večerjo ni slabo)
Užitnost: 7,5/10 (malo bo treba še izpopolnit, ampak je bilo za prvič zelo zelo fino. Še posebej, če si naveličan kosmičev)

Skratka definitivno je za probat.

Na kakšno čudno reč ste pa vi kdaj naleteli, ko ste prišli domov?

O TEM KAKO SEM PRVIČ DELAL GRES

Vem, da sem rekel, da danes ne bom kuhal. In res nisem. Za kosilo. Na kosilo sem bil povabljen ven. Tokrat sem jedel v restavraciji Azur. Ne jemljejo študentskih bonov. Temu primerna je bila postrežba. 

Pa vendar. Zvečer (po dolgem sestanku na faksu) se mi je zahotelo nekaj dobrega. Ponovno sem hotel pripraviti že moj dobro znani topli sendvič, a si je nekaj v meni zaželelo spremembe. Glede na to, da je bila danes pri meni babica (ki ne mara moje deloholične narave, saj se je pritožila, da me je morala čakati, saj sem imel še nekaj jutranjih opravkov, ki so bili pač neodolžljivi, sem pa ji zato skuhal dobro kavo, plus naj omenim še to, da mi je prinesla mandarine, ki so itak moje najljubše sadje) sem se odločil, da skuham gres. Nikoli ga še nisem pripravljal in po hitrem tečaju, ki ga je pripravila moja cimra, sem se lotil kuhe. Takole se skuha gres: 

BABIČIN GRES:

(recept za enega fanta)

Pol litra mleka zlijemo v posodo, ki se jo lahko greje in potem lahko pomije. To pomeni, da ni panike če se kaj gor prime. Se pravi ne ravno kej najtanjšega. Potem dodamo dve in pol žlici zdroba (ki je v bistvu to kar naredi gres), še dve žlici sladkorja in vanilijev sladkor po želji. To kuhamo in predvsem mešamo dokler ne zavre, kuhamo potem še kako minuto ali dve, da se relativno zgosti (toliko, da vidimo pikice od gresa in da ni ravno čisto vodeno), potem pa je to to. Posujemo še s kakavom in slasten gres je nared. 

Možnost za zafrknit: 1,5/10 (Če ga pustite 30 minut vret ni najboljše)

Stopnja umazanije: 3,5/10 (Gres se kar prime na posodo)

Užitnost skuhanega: 8,5/10 (nostalgično in brez problema za ponudit še komu)

Takole, sedaj grem pa pogledam še Scotta Pilgirima, si skuham čaj, potem pa grem spat. Jutri pa spet skuham kaj dobrega.