O TEM, KAKO SEM NAREDIL OMLETO

Šele sedaj, po enem letu samostojnega kuhanja se mi je začelo dogajati, da če si hočem skuhati kosilo mi ni nujno treba v trgovino, ker imam večino sestavin za kakšno OK kosilo kar v hladilniku. Kar ponavadi sicer pomeni čudne kombinacije, mi pa prihrani ogromno časa. Tako sem se danes lotil nečesa podobnega, kar je na koncu postala prav fina omleta.

FINA OMLETA:

(nepričakovani recept)

Rdečo papriko narežemo na male kocke. Nato jo na rahlem ognju in nekaj olivnega olja podušimo. Zraven dodamo še svoje najljubše začimbe in malo soli. Dušimo jih toliko časa, da pač skuhamo tisto, kar bomo jedli zraven. Nato v ponev ubijemo še nekaj jajc, ter vse skupaj premešamo. Kuhamo dokler niso jajca kuhana, kar zna trajati. Jaz nikoli ne vem kdaj so jajca kuhana, zato zmeraj vse bolj precenim na oko. In se potem počutim kot grajski poizkuševalec, ker ne vem če bom preživel. 

Možnost za zafrknit: 7/10 (pri jajcih nikoli ne veš, kdaj bodo preveč zakrknila)

Umazanija: 8/10 (presneti jajc se zelo prime na ponev)

Užitnost: 7,5/10 (definitivno ni slabo za spremembo)

Mislim, da so me k tovrstnem ekspiremntiranju privedli predvsem vaši komentarji, da se v šataraš ubije tudi kakšno jajce. No izpadlo je fino. 

Kaj ste pa vi najčudnejšega skuhali pa je izpadlo fino? 

O TEM, KAKO SE NAREDI ŠATARAŠ

Iz nekega izjemno čudnega razloga je šataraš moja najljubša zelenjavna priloga. Najbolj čudno je zato, ker pravzaprav ne maram paprik, pa tudi paradižnika ne ravno pretirano. Razen na testeninah. Šataraš pa ima obilico obojega. In to je izjemno čudno. Torej šataraš. 

ŠATARAŠ:

(ena fina priloga)

Rdečo papriko narežemo na majhne koščke. Enako storimo s čebulo. Nato pa še s paradižnikom. Čim manjši so koščki tim boljše je. Čebulo malo prepražimo (na malem ognju z malo olivnega olja, kot sem se ravno naučil) nato pa v lonec stresemo še nasekljano papriko in paradižnik. Ena paprika in en paradižnik na osebo je ravno prav. Nato pa lonec pokrijemo s pokrovko in kuhamo 40 minut. Vmes malo posolimo in poporamo. V tem času se paprika in paradižnik lepo razpustita in šataraš je nared. 

Možnost za zafrknit: 6/10 (če je ogenj prevelik in nismo potrpežljivi)

Umazanija: 4/10 (eh, meh, ni take krize. S sekljanjem zna bit problematično, drugače je ok)

Užitnost: 9,5/10 (super reč, čeprav ne vem zakaj mi je tako všeč)

Kaj pa imate vi radi pa ne veste zakaj?

O TEM, KAKO SEM DELAL GAZPAČO

Danes je bilo spet neverjetno vroče. Čeprav sem se na to, da samo sedim in švicam že navadil, ker sem se pač moral, vseeno ni bilo najbolj prijetno. Zato sem se odločil, da danes res nujno potrebujem nekaj malo bolj osvežilnega in predvsem hladnega. Spomnil sem se, da imam nekje pod kupom reči spravljen recept, ki mi ga je poslala Zulejka že dolgo nazaj. Pravi pa takole: 

GASPAČO (gazpacho) je super juha, sploh za kakšen bolj vroč dan, ko se ti ne da ravno ždet za šporhetom.  Sestavine so za dve zajetni šalci juhe.

2 paradižnika, 1 kumarica, četrt gomolja povprečne zelene, pol rdeče paprike, 3-4 mlade čebulice (ali četrt navadne čebule), 1-2 stroka česna, pol avokada, 2 ščepca soli oz. po okusu, 1 JŽ oljčnega olja, 1 ČŽ kisa oz. po okusu, 2 čajni skodelici mrzle vode, drobnjak ali peteršilj za dekoracijo

Vso zelenjavo opereš, po potrebi olupiš, in nasekljaš. Polovico nasekljane paprike in zelene prihraniš za pozneje, vse ostale sestavine pa vržeš v blender in spremeniš v kremasto osvežilno župo. Po vrhu natrosiš nasekljano zelenjavo in zelišča.

Moj gaspačo je bil iz nekega razloga rdeč, verjetno sicer zato, ker se vanj stresel veliko paradižnika in malo več rdeče paprike. Je bil pa vseeno dober. Čeprav sem ga jedel prvič in pravzaprav niti ne vem kakšen bi moral biti.

Možnost za zafrknit: 3/10 (Ker se nič ne kuha verjetno tudi težko kaj prismodiš)

Umazanija: 9/10 (Ker sem uporabil palični mešalnik je v kuhinji nastala katastrofa, tako pač je)

Užitnost: 8/10 (Reč je kar fina za tako vroč dan, čeprav res ne vem ali sem gaspačo prav pripravil)

Tako. Zulejka piše tudi en fin blog, ki ga verjetno poznate. Sicer se ne imenuje več Lakotnikov brlog a lahko vseeno povem, da sem prebral vse Mustrove stripe in jih imam še sedaj spravljene in je bil Lakotnik vedno moj najljubši lik. 

Sedaj grem pa pogledat, če se je zunaj že kaj shladilo.

Kako pa se vi hladite v teh vročih dneh?

O TEM, KAKO SE MI JE NEKAJ ZDELO DOBRA IDEJA

V hladilniku imam en kup zelenjave. Pač sedaj, ko je mlado zelenjavo tako lahko dobit. Sicer se mi zdi, da boljše kuham, kot sem pred nekaj meseci, ampak imam vsake toliko še vedno kakšne svoje čudne domislice, ki bi kuharju z malo več izkušnjami postavile vse kocine pokonci. Tako je bilo tudi danes: 

IMPROVIZIRANE BUČKE: 

(ene male bučke štruče s sirom)

Mlade bučke so super. Samo malo jih operemo in po dolgem  prerežemo, potem pa jih na malo olivnega olja v loncu dušimo dokler niso mehke. Z olivnim oljem jih lahko tudi prelijemo. Nekje na začetku jih tudi malo solimo. Če stvari postanejo pretirano resne in začnejo bučke cvrčat jih zalijemo s čisto malo vode. To bi moralo uredit stvari. 

Jaz sem potem dobil eno krasno idejo, da na njih položim rezino lahko topljivega sira. Končni rezultat je bil okej. Teh drobtin na sliki pa raje ne glejte, ker res ne vem kako so prišle tja. Sem jih avtomatsko naredil. Navada še od zadnjič, ko sem delal fižol. 

Možnost za zafrknit: 4/10 (mislim, da so bučke kar prizanesljive, pa tudi zažgejo se ne takoj)

Umazanija: 3/10 (meh, je bilo okej. Hitro pomito.)

Užitnost: 8/10 (tale mlada zelenjava mi je zelo všeč.)

Tako. Potem sem poskušal delat razne produktivne reči, pa razen, da sem preletel dve knjigi nisem prav daleč prišel.

Vi tudi kdaj tako briljantno improvizirate?

O TEM, KAKO SE NAREDI FIŽOL

Včeraj je bil en čuden dan. Sicer ne znam povedat čisto točno zakaj. Mogoče zato, ker je tako čudno vreme ali pa ker jem premalo zelenjave. Ker je mogoče razlog ravno to slednje, sem se odločil, da sprobam en recept, ki smo ga pogosto pripravljali doma. Torej:

MLADI FIŽOL Z DROBTINAMI: 

(recept za spomladansko kosilo)

Mlad fižol operemo in ga narežemo na male koščke. Pač tako, kot se nam zdi. Nato v lonec zlijemo malo olivnega olja ter fižol začnemo dušit na malem ognju. Lonec ne sme biti prevroč, da se kaj ne začne prijemat. Nekje vmes ga malo posolimo, lahko pa ga zalijemo tudi z malo vode, če stvari v loncu postanejo preveč resne. Nekje vmes lahko dodamo tudi kakšen listič sveže bazilike (ker jo pač sedaj dajem povsod, ker jo imam toliko). Čez kakšnih 30 minut je fižol kuhan. V drugem loncu raztopimo kar velik kos masla in ko se cel stopi dodamo še drobtine in vse skupaj zmešamo. Potem v lonec dodamo še fižolček in ponovno vse skupaj zmešamo. Čez nekaj sekund je pripravljeno. 

Možnost za zafrknit: 6/10 (Tudi na majhnem ognju zna kaj it narobe)

Umazanija: 4/10 (kasneje sem vse zreduciral na en lonec in je potem okej)

Užitnost: 8,5/10 (Zelo fina spomladanska zelenjava)

Ker vas je nekaj spraševalo kakšen stol sem naredil, ga pokažem. 

Je čisto navadna pručka, ampak na njej sedim veliko več, kot sem pričakoval da bom. Postavljenega imam v kotu in ker imam drugače v sobi samo en stol, tale drugi kar prav pride. Pa še presenetljivo udoben je. Res je bila fina tale delavnica. 

Je bil vaš včerajšnji dan tudi čuden?

O TEM, KAKO SE SPEČE MLAD KROMPIR

Tržnica te dni ponuja toliko mlade zelenjave, da se ti od vse ponudbe lahko zmeša. Čeprav na tržnici kupujem premalo. Vendar včeraj kar nisem mogel mimo.

Kupil nekaj mladega krompirja, ki bo na voljo samo kakšen mesec zato sem moral priložnost hitro zgrabiti. Krompirja sicer jem zelo malo. Predvsem zato, ker toliko traja, da se skuha. Pa vendar ga imam zelo rad. Sicer sem ga že velikokrat skuhal, a ga še nikoli nisem pripravil tako kot danes. Torej:

NAJBOLJŠI PEČEN MLADI KROMPIR: 

(recept za ljubitelje krompirja)

Mlad krompir ni potrebno lupiti, je pa dobro če ga fino operemo in vsaj malo postrgamo. Nato krompirčke narežemo na male koščke, da se hitreje skuhajo ter  jih v vreli vodi kuhamo kakšnih 15 minut, odvisno od krompirja. Ko je krompir kuhan, ga precedimo. V ponvi (jaz sem za to uporabil kar vok) rastopimo malo masla in dodamo še kakšno kapljico olivnega olja ter krompir stresemo v ponev. Ponev mora biti precej vroča če hočemo, da se krompir lepo zapeče. Če je dobro razkuhan traja kar nekaj časa, da se zapeče, med pečenjem pa ga ni treba nič mešati. Včasih je samo fino preveriti, da ne gre kaj grozno narobe. Med tem, ko se krompir peče ga posolimo in dodamo še kakšne fine začimbe. Jaz imam kar mediteranske, v katerih vem, da je rožmarin in žajbelj in origano. Na koncu je vse izpadlo super. 

Možnost za zafrknit: 5/10 (se mi zdi, da se naslednjič zna kaj pripetit)

Umazanija: 7/10 (je kar malo več dela s pospravljanjem)

Užitnost: 9,5/10 (zelo, zelo, zelo užitno)

Katero mlado zelenjavo pa imate vi najrajši?

O TEM, KAKO SEM NAREDIL SVOJO PRVO KARBONARO

Ne vem zakaj imam tako rad testenine. Mogoče zato, ker sem jih včasih jedel precej bolj redko, ampak so mi bile zmeraj všeč. Ali pa zato, ker jih je tako preprosto naredit in so popolna stvar za učenje kuhanja. Kdo bi vedel. No tole sem naredil danes: 

TESTENINE KARBONARA: 

(recept za ljubitelje testenin)

V skledo ubijemo jajce ter ga malo prežvrkljamo ter čez prelijemo deciliter sladke smetane. Nato vmešamo še nariban parmezan, da je masa še vedno tekoča ampak opazno bolj gosta. Gostoto lahko reguliramo s sladko smetano. Nato na malo olivnega olja popečemo malo prekajene slanine, jaz sem uporabil kar panceto, ter čez minuto ali dve prelijemo z omako. Pustimo, da se segreje in počakamo, da se začnejo delati mehurčki in vse skupaj postane podobno gosti omaki. Soliti ni treba, ker je že parmezan dovolj slan. Dodamo lahko tudi malo popra. To je vse.

Možnost za zafkrnit: 4/10 (Omake za testenine mi iz dneva v dan postajajo lažje)

Umazanija: 7/10 (Pravzaprav ni bilo tako hudo ampak se mi nikakor ni dalo in je bil skupaj vse en velik safr za pomit)

Užitnost: 7/10 (Fina reč za pravi trenutek, drugače pa čisto vsakodnevna omaka za testenine)

Še pred veliko nočjo sem kupil šest jajc in jih sedaj brezglavo vključujem v recepte, ker jih moram porabit. Šest jajc je za eno osebo ogromno. Še posebej, če v vsak recep vključim le enega. 

Prav tako pa mi je zelo čudno, da smo že maja. Tako hitro je šla tale pomlad. No skoraj celo leto. Sem se na pomlad komaj navadil pa je že skoraj poletje. Toplo je že tako. 

Vi tudi tako pogosto jeste testenine? 

O TEM, KAJ SO JAJČNI VLIVANCI

Sicer ne vem, od kje prihaja moje navdušenje nad jedmi, ki se v slovenskem prostoru kuhajo že dlje časa, ampak dejstvo je, da so mi všeč in jih tudi sam rad kdaj skuham. Še posebej če je v receptu zapisana beseda testo. Tudi fascinacija nad testom ne vem od kod prihaja. 

Danes, ker je bilo tako čudno vreme, se mi je zaluštalo jest juho. Ker pa imam zelenjavnih že dosti se nisem ustavil dokler nisem našel druge možnosti. Tako sem čisto po naključju naletel na preprost recept za jajčne vlivance, ki sem ga še bolj poenostavil. Takole gre: 

JUHA Z JAJČNIMI VLIVANCI:

(recept za en deževen dan)

V dobrega pol litra vrele vode raztopimo eno kokošjo jušno kocko. Vre naj toliko časa, da bo cela raztopljena. To je naša juha. V drugi posodi razžvrkljamo eno jajce in mu postopoma dodajamo moko, da se zgosti nekako do gostote mase za palačinke. Temu se reče testo. Nato testo zlijemo v vrelo juho in kuhamo še šest minut. Zlijemo ga tako nekako, kot bi vlivali palačinke. Za konec dodamo še malo drobnjaka (svežega če se le da) in juha je končana. 

Možnost za zafrknit: 4/10 (čeprav zgleda čudno, ko se kuha je pravzaprav težko kaj naredit narobe)

Umazanija: 7/10 (lonec je bilo presenetljivo težko pomit, ker so se vlivanci čudno držali posode)

Užitnost: 9/10 (čeprav je zgledalo čudno je bila juha prav super in popolna za takšno "duhamorno" vreme)

Res je, da ko sem vlivance vlival sem malo podvomil v recept. Ampak se je na koncu vse izšlo zelo dobro. Čeprav sem malo zapretiraval v vlivanci. Eno jajce je dovolj kar za malo večjo količino juhe. 

Iz neznanega razloga pa sem se spet lotil kvačkanja. Bo najbrž vreme krivo. 

Vi uporabljate jušne kocke? 

O TEM, KAKO SEM NAZAJ

No tako. Sem nazaj. Zato, ker se od testenin s tuno pač ne da živet in pač to, da pišeš diplomo ne more bit večni izgovor. Zato sem se danes lotil karija. Pod karije spadajo vse te reči, ki so narejene s kokosovim mlekom, notri je pa marsikaj, razen currya v prahu, ki pač ni sestavina karijev. Vse skupaj je en zmešan svet. 

Ampak v glavnem. Takole gre: 

MALI KARI: 

(recept za en kari)

V malo globji ponvi na nekaj olja podušimo na koščke narezanega piščanca in ga dušimo toliko časa, da se obarva. Nato dodamo žličko rdeče paprike in vse še malo podušimo. Nato sem dodal en feferon, ingver, kurkumo, koriander ter vse še dobro premešal. Čez sem posul še malo čilija, tako, da je reč malo bolj močna. Čeprav z nobeno začimbo nisem pretiraval. Toliko pa že znam. Ko lahko meso razkosamo s kuhavnico dodamo še kokosovo mleko za kuhanje in malo paradižnika (ali paradižnikove mezge). Vse skupaj še nekaj minut vremo, da se omaka zgosti in kari je narejen. 

Možnost za zafrknit: 9/10 (še sedaj mi ni jasno, ali je to to, ali ni to to)

Umazanija: 7/10 (po celi kuhinji sem stresel riž)

Užitnost: 4/10 (jaz mislim, da je tole kari, ampak je samo pikanten in nima čisto nič okusa, tako, da je bolj tako tako)

Tako. Da ne bi mislili, da sem že diplomo končal. Nisem še. Je še veliko dela. Ampak jest pa moram nekaj. 

Torej v naslednjih dneh si lahko obeta še kaj luštkanega. 

Kaj pa ste vi počeli v tem času? 

O TEM, S ČEM SE PREHRANJUJEM MED PISANJEM DIPLOME

Na kar nekaj jedi imam zelo prijetne spomine. Zmeraj zato, ker to jed z nekom delim. Je nekaj posebnega v tem. In tako je tudi s čevapčiči. Eden izmed mojih kolegov je tako obseden z njimi, da jih ima zmeraj kaj na zalogi, zato se pogosto zgodi, da sredi decembra (resnična zgodba) na njegovem balkonu v kratkih rokavih pečemo čevapčiče, ker smo pač slučajno prišli na en čaj. 

Sedaj, ko pišem diplomo mi je zelo fino kaj na hitro pojest, še posebej če je to kakšen "homemade" "junk food", ker se mi večjih projektov pač ne da ustvarjat. Čevapčiči se pa izjemno hitro spečejo, še posebej sedaj, ko imamo po mesecu in pol spet plin (ker smo leni) pa še malo kruha in ajvarja in je kosilo nared. :) 

Drugače pa sedaj kupujem samo še ledene kocke v majhnih paketkih po štiri. Ker jih tako ali tako v pol ure zmanjka ne glede na velikost. Pa Jaffa keksov tudi. Safr. 

O TEM, KAKO SEM NAREDIL LAZANJO

Torej. Zadnje čase se vse vrti okoli seznamov. Verjetno, ker razmišljam samo še o diplomi in poskušam bit čimbolj sistematičen. Zato tudi še vedno razmišljam o seznamu vsega, kar bi imel vedno doma. Tako, da tudi to še pride. Pa o seznamu vseh jedi, ki jih znam skuhat tudi. No, še posebej tistih za katere se rabi manj kot 20 minut, da se jih skuha.

Danes sem imel malo več časa kot ponavadi, zato sem se lotil večjega podviga:

PRVA LAZANJA:
(recept za eno preprosto lazanjo)

Pri lazanji moramo pripraviti tri stvari:

1. Testenine. Testenine se kupijo, takšne že skuhane za lazanjo, jaz jih ponavadi sicer kuham potem toliko, da se zmehčajo. Kakšnih pet minut, čeprav ne bi bilo potrebno.

2. Meso. Mleto meso na nekaj olja podušimo in dodamo malo rožmarina in timijana ter solimo. Na koncu dodamo še malo paradižnikove mezge, ampak samo toliko, da meso ni suho.

3. Bešamel. V čisto malo mleka, dodamo ščepec moke ter dodamo še malo parmezana ter kakšnega drugega sira in še malo muškatnega oreščka, nato pa počakamo, da se omaka zgosti. Če je pregosta dodamo mleko, če pa je preredka dodamo še malo moke.

Potem vse skupaj zložimo v kakšno pripravno posod za v pečico po metodi testenine-bešamel-meso-testenine ter vse skupaj posujemo s sirom in v pečici pečemo 30 minut na 200C.

Možnost za zafrknit: 7/10 (tole res ni jed za prvo kuhanje, ampak, če imate že malo prakse, še posebej z mesom, se kar da)
Umazanija: 7/10 (se umaže kar par reči, čeprav priprava traja tako dolgo, da se vmes vse pomije)
Užitnost: 8,5/10 (sicer se moram še malo izuriti, ampak je lazanja itak moja najljubša jed)

Tako. Moram priznati, da še kar nekaj vaših (sladkih) receptov leži v mojem inboxu in jih imam namen pripravit. Problem je le v tem, da le redko kaj spečem in trenutno pišem še zadnje strani diplome, tako da živim samo še od oreščkov. In ledenih kock.

Ampak! Bom tudi te naredil v kratkem. To pa zato, ker bom kmalu končal tole diplomo. Potem bom pa kuhal.

Danes brez vprašanja. Ker je pač sreda. In ob sredah nimam vprašanj.

O TEM, KAKO SO ŠPARGLJI PREDRAGI

Danes sem naokrog hodil v kratkih rokavih. Ker je bilo sončno in toplo. Čeprav je res, da je to obdobje, ko so temperature ravno prave, vedno prekratko, je vseeno fino. In veste, kaj sem našel na tržnici? Šparglje! Sicer so neverjetno dragi ampak vseeno. Tale tržnica me zmeraj bega. 

Ampak.

Sem naredil iz njih juho. 

SPOMLADANSKA ŠPARGLJEVA JUHA: 

(spomladanski recept za spomlad)

Šparglje (gojene, tiste večje) najprej malo z nožičem ostrgamo, tako, da se znebimo nekaj trdih vlaken, ki jih le težko pojemo ter jih narežemo na centimeter debele koščke. Nato jih na nekaj olivnega olja malo podušimo ter čez minuto ali dve zalijemo z toliko vode, da so vsi šparglji prekriti. Juho malo posolimo, dodamo malo peteršilja, žlico kisle smetane ter žlico ali dve ovsenih kosmičev, da se juha malo zgosti. Čez deset minut je juha kuhana. Nato jo s paličnim mešalnikom malo pretlačimo, da postane kremna in to je vse, 

Možnost za zafrknit: 3/10 (juho je očitno težko zafrknit)

Umazanija: 2/10 (najboljše je to, da se ponavadi nič ne prime in je zato super lahko pomit)

Užitnost: 7,5/10 (šparglji so mi všeč, samo ne vem, kako to, da ko jo delamo doma, juha izgleda čisto drugače)

Torej. To sem počel danes. 

Vsa ta pomlad me je spomnila na to, da moram popravit kolo. Nujno. 

Česa se pa vi veselite spomladi? 

O TEM, KAJ SEM JEDEL V OSNOVNI ŠOLI

V osnovni šoli, so bila, poleg odmorov najbolj fina kosila. To pa zato, ker smo imeli v že tako ogromni šoli, ogromno jedilnico, kjer so bile mize za štiri zložene v lepe vzporedne vrste, v nižjih razredih so potem celotni razredi iz podaljšanega bivanja sedeli v eni vrsti (zelo Heri Potter-ish), imeli smo kartončke, kjer ti je nekdo vsak dan prečrtal številko (ki smo jih seveda zmeraj znova porisali), hrano pa si dobil na pladnju kot v vsaki menzi. Še vedno se spomnim nekaterih jedi, po katere smo zmeraj hodili še enkrat na "repete". To so bili predvsem njoki in kakšne podobne reči. Pa tudi tole kosilce: 

MESNE KROGLICE S PIREJEM:

(recept za enega osnovnošolca)

Željeno količino mletega mesa postavimo v skledo v katero ubijemo eno jajce in dodamo še nekaj drobtin ter ščepec soli, da nastane ena velika kepa. To kepo razdelimo na male kroglice in jih nato v ponvi pečemo približno deset minut. Kdaj pa kdaj jih tudi obrnemo, da se ne prižgejo. 

Omako naredimo preprosto. Nekaj paradižnikove mezge zmešamo s kakšnim pravim paradižnikom, malo posolimo ter dodamo kakšno začimbo po želji. Če želimo, da je omaka bolj redka, dodamo še malo vode. Kroglice še par minut kuhamo v omaki, da se okusi malo pomešajo in to je vse. 

Vse skupaj postrežemo s pirejem, da je vse še bolj avtohtono osnovnošolsko. 

Možnost za zafrknit: 6/10 (Samo čakam, da bom enkrat kaj večjega zažgal)

Umazanija: 6/10 (Sicer malo več, kot ponavadi, ampak ni tako hudo, čeprav so vmes tudi olupki od krompirja)

Užitnost: 6/10 (Izjemno avtohtona osnovnošolska prehrana, čeprav verjetno malo manj mastna. Ampak to osnovnošolcem ne bi bilo všeč)

Tako. 

Kaj se pa vi spomnite iz osnovne šole? 

O TEM, KAKO SEM SPET DELAL TESTENINE

Torej. Danes sem šel v trgovino, da bi kupil kakšno stvar za kosilo, pa kar nikakor nisem mogel najti tistih pravih sestavin, oziroma navdiha. To se sicer pogosto dogaja in ugotovil sem, da najboljše kuham, ko imam pripravljen nek načrt. Pa tudi, če so stvari relativno težke za skuhat. Problem pa se pojavi, ker ne vem kje najt kakšen navdih. Sicer imam sedaj že kar nekaj kuharskih knjig, a vseeno me, ko jih listam, le redko kaj tako zelo pritegne. Poleg tega  pa imam za to le redko čas. Zato se ponavadi zatečem kar k testeninam. 

IMPROVIZIRANE TESTENINE Z BUČKAMI: 

(recept za nenavdihnjen dan)

Testenine skuhamo po navodilih na škatlji. V drug lonec pa zlijemo malo olivnega olja, ter bučko narezano na koščke, ter jo pustimo par minut, da se poduši. Nato vse skupaj prelijemo s sladko smetano in dodamo malo moke, da se omaka malček zgosti. Nato jo solimo in dodamo malo žajblja. To pa je vse. Sicer ni bilo najboljše kosilo kar sem jih kadarkoli jedel ampak je bilo za ponedeljek OK. 

Možnost za zafrknit: 3/10 (težko je kaj zafrknit. Razen če bučke zažgemo)

Umazanija: 5/10 (mam kar rad tale standard dveh loncev)

Užitnost: 3/10 (je blo tko bolj "meh" ampak vseeno za pojest)

Zgleda, da sem v takšnem testeninskem obdobju. Pa je to čisto okej. Jutri grem malo naokoli, potem pa spet kaj finega skuham. Predvsem pa kaj, kar ne bodo testenine. Sem pa dober s tole zelenjavo kaj? Se trudim :). 

V glavnem. Še en PKIZP imam še v dolgu, ampak vi mi pa že kar lahko še kakšen receptič pošljete. 

Toliko. 

Kje pa vi najdete navdih?

O TEM , KAKO POSLUŠAM MUZIKO

Danes ne vem, kaj napisat kot spremno besedo. Lahko pa povem, da sem poslušal en kup fine muzike, z raznoraznih virov. Najbolj kul so mi pa moje slušalke, ker so dovolj dobre, da lahko muziko poslušam zelo nagals, ne da bi me bolela ušesa, pri tem pa ne motim nikogar, pa še jaz nič ne slišim. 

Seveda pa kombiniram kuhanje in muziko. V takšnem tandemu sem tudi zadnjič skuhal tole:  

SKUTINI ŠTRUKLJI:

(recept za ene preproste štruklje od moje babi)

V skledi skupaj zgnetemo moko, žlico olja, ščepec soli in malo toplega mleka. Pri testu ne smemo pretiravati z moko, ker je potem trdo . Ko testo zgnetemo, ga moramo pustiti počivati približno pol ure.

Nadev pripravimo iz nepasirane skute, enega rumenjaka ter beljaka stepenega v sneg in obilice sladkorja.

Testo nato razvaljamo, sicer ne pretanko, ampak toliko, kot pač zlahka gre. Nato ga premažemo z nadevom in zvijemo v štrukelj. Štrukelj nato zvijemo v mokro krpo ter v kropu kuhamo 20 minut. To pa je vse.

Potem jih potrosimo še s cimetom in dodamo malo medu in so štruklji super. 

Možnost za zafrknit: 7/10 (moraš bit prave volje za kaj takega)

Umazanija: 7/10 (je kar za pomivat, ker je testo)

Užitnost: 9/10 (fenomenalni štruklji)

Čas: 60

Moja najljubša glasbena skupina je DMB. In to povem vsakemu, ki ga srečam. Sicer se včasih ne sklada ravno s štruklji ampak vseeno. 

Katera pa je vaša najljubša glasbena skupina? 

O TEM, KAKO SE SKORAJ NE BOJIM VEČ PEČICE

Zadnja dva dni sta bila čudna. Mislim, da sem se tega zavedel, ko sem danes iz trgovine pritovoril paradižnike in moko ter jabolka in mleko. Vse tako netipično študentsko. Moram pa priznati, da kljub temu, da rad kuham, mi je včasih vsega dovolj in sem brez idej in jem kar na bone. To se mi zdi super olajševalna okoliščina sedaj, ko se še učim.

Drugače pa še vedno nismo kupili novega plina. Po kar nekaj tednih. Kar shajamo, čeprav bo to nujen petkov projekt. To pa je zelo tipično študentsko.

Sem pa končno dobil nov navdih za skuhat kaj novega. Takole je šlo:

GRATINIRANE RICCOTA TESTENINE:

(recept za eno pečico)

V kropu skuhamo testenine, pač toliko časa kolikor piše na škatli. Hkrati v drugem loncu na malo olivnega olja podušimo nekaj češnjevih paradižnikov, ki jih preden jih vržemo v lonec stisnemo, da se razpočijo. Po nekaj minutah dodamo žlico ali dve nepasirane skute, pač po okusu in paradižnikovo mezgo, da se omakica zgosti. Nato dodamo še malo bazilike (sveže, če je to mogoče) in solimo, ter počakamo, da malo zavre.

Nato testenine prestavimo v krožniček za gratiniranje, jih prelijemo z omako in gor posujemo sir, ki je namenjen gratiniranju. Jaz sem sicer uporabil kar sir jošt ter malo parmezana, ker sta bila ravno pri roki, je bilo okej, ampak mislim, da bom drugič uporabil pravi sir. Pa tudi krožniček sem preden sem karkoli dal noter preventivno naoljil. Čisto tako. Nikoli ne veš.

Potem sem na 180C testenine pekel toliko časa, da se je sir stopil.

Možnost za zafrknit: 4/10 (presenetljivo majhna, ker se težko kaj zažge, pa tudi pašto že kar obvladam)

Umazanija: 5/10 (standard dveh loncev, s tem, da se omakica niti ne zasuši)

Užitnost: 8,5 (sem bil zelo navdušen, ker je bilo super. Pa še zelo na nivoju je bilo vse skupaj)

Tako, pa tudi s pečico sva vse bolj prijatelja. Sva se dobro zmenila za tele testenine.

Oh, pa ledenih kock mi je zmanjkalo. Točno po enem mesecu. Mogoče imam pa odtegnitveni sindrom.

Kaj ste pa vi počeli na ta deževen dan?

O TEM, KAKO SEM SE ŠEL EKSPERIMENTALNO FOTOGRAFIJO

Še vedno se mi zdi čudno, da je kuhanje ena takšna čudna umetnost. Kuhat je sprva blazno neintituativno, ker, kdo pa se spomni recimo v juho dat mleko in jajce, po drugi strani, moramo pa pojest enormne količine hrane, in to večkrat na dan. Sicer sem se že kar navadil, da mesečno za hrano zapravim ravno toliko kot za najemnino. 

Ampak. Mi je super tudi to, da kakšno nov reč človek ponavadi ne pogrunta sam, ampak se velikokrat stvari in recepti prenašajo po ustnem izročilu. Tako, kot zgodbe. Kar je zelo kul.

Eno takšno reč sem skuhal tudi danes: 

POROVA JUHA Z MLEKOM:

(recept za eno ustno izročilo)

Por narežemo in ga popražimo na malo oljčnega olja ravno toliko, da postekleni. Potem olupimo majhen krompir in ga nasekljamo na majhne koščke. Vse skupaj zalijemo z vodo, ravno toliko, da je vse prekrito in kuhamo 7 minut. Potem dodamo še nekaj mleka, solimo, speštamo kosce krompirja (in vse ostalo) ter dodamo muškatni orešček. Nato prežvrkljamo eno jajce in tudi to vlijemo v juho. Vse skupaj kuhamo še tri minute in juha je nared. 

Možnost za zafrknit: 5/10 (sicer pri juhi težko fališ ampak je treba tudi receptu zaupat. Ampak je sprobano super)

Umazanija: 7/10 (se mi zdi, da se mi na lenoben dan ne bi dalo ubadat z vsemi olupki)

Užitnost: 8/10 (super je, imam rad juho, pa še za jutri imam malo)

Sem se pa šel eksperimentalno fotografijo, ker sem hotel fotografirat, kot stric iz prejšnje objave. Pa še ne vem če mi je všeč ali ne. 

Sem pa danes opravljal izpit za angleščino. Za certifikat. In mi je šlo fino. Tako, da bom sedaj uradno poliglot. 

Katere eksotične jezike pa vi govorite? 

O TEM, KAJ BOM ZA PUSTA

Kar smešno mi je, ko pišem, da je pustni vikend eden mojih bolj delovno polnih vikendov, ker je delo pač takšno, da so nam maškare fine in smo potem tudi mi namaškarani in je nasplošno veselo in tako. Pa kolikor hočemo krfov lahko pojemo. In tudi to je fino. Čeprav jih itak jem skozi vse leto. 

Zadnji teden sem bil kar zaposlen, počel sem en kup reči zato sem parkrat jedel kar na bone, ker mi ni zneslo nič skuhat. 

Ampak danes sem pa kuhal. Sicer spet testenine, ampak kaj ko so mo tako super. Takole je šlo: 

EKSPERIMENTALNE TESTENINE S PIŠČANCEM:

(recept za ene eksperimentalne testenine)

Pri kuhi sem začel uporabljati tisto, kar imam slučajno v hladilniku. Tako, da sem na olju v voku najprej malo popražil piščanca, malo solil in prelil s sojino omako, dodal žličko sezama in na koncu, ko se je vse kuhalo približno deset minut dodal še malo paradižnikove mezge. Tako izjemno študentsko eksperimentalno je bilo. Aja pa na začetku sem dodal tudi malo korenčka. Tako, da nisem imel slabe vesti, da nisem jedel zelenjave. 

Možnost za zafrknit: 5/10 (sem se kar navadil na vok in mi je to super, ampak imam občutek, da bi imel probleme, če ne bi bil teflonski)

Umazanija: 6/10 (ena povprečna packarija. Jo je bilo tokrat kar dosti sicer)

Užitnost: 5/10 (povprečna eksperimentalna pašta)

Tako. 

Jutri bom pojedel en kup krofov. Sem še mlad in se me holesterol še ne zadeva preveč.

Lahko uganete, kaj bom za pusta? 

O TEM, KAKO SEM SKUHAL BUČKINO JUHO

Danes sem bil izjemno priden. Ker sem temeljito pospravil sobo in jo celo malo preuredil (kar je pri meni itak stalnica), tako, da imam sedaj v sobi celo pravo mizo. In nov stol. Pa posesal sem tudi. Kar pa pri meni ni stalnica.

Pa še zelenjavo sem jedel. Iz bučke sem skuhal juho:

JUHA IZ BUČKE:
(recept za eno juho iz bučke)

Bučko najprej dobro operemo ter jo narežemo na male koščke. Na malo olivnega olja koščke popražimo z malo česna (strok ali dva) ter jih po 5 minutah zalijemo z vodo, toliko, da so vse bučke prekrite z vodo. Potem počakamo, da zavre in dodamo še žličko ali dve zdroba. Jaz sem z zdrobom malo zapretiraval, ker se mi ga je preveč usulo, ampak mi je bilo prav tako všeč. Potem dodamo še kakšen peteršilj in kakšno takšno reč.

Juha naj vre še kakšnih 7 minut in to je to.

Možnost za zafrknit: 4/10 (se mi je zdelo, da nekaj čudno cvrči, ko sem dušil zelenjavo, ampak je bilo potem vse ok)
Umazanija: 2/10 (Juha se izjemno hitro pomije, čeprav zdrob lahko povzroči kakšno težavo)
Užitnost: 7,5 (Vse rajši imam juhe vseh vrst in ta tudi ni izjema)

Tako. Nič drugega.

Ste vi tudi kaj pospravljali danes?

O TEM, KAKO SEM POSTAL DIMLJEN LOSOS

Danes je bil en fin dan. Sicer sem bil celo dopoldne zaliman in nisem vedel kaj bi sam s sabo, če pa me je kdo kaj vprašal, sem mu odgovoril šele po dobre pol minute, a so se stvari proti večeru obrnile na bolje. Zato ker sem skočil gledat eno predstavo v dramo (Hvala!! :) ) in sem pojedel še malo viki kreme.

Sem si pa za kosilo vzel čas (čeprav sem danes delal) in skuhal eno fino reč. V bistvu sem jo skuhal zato, ker sem moral malo povadit, kako se naredi bešamel, ker imam v načrtu naredit tudi kakšno lazanjo v bližnji prihodnosti. Recimo v ponedeljek ali pa kaj podobnega. No takole je šlo.

KVAZI BEŠAMEL OMAKA Z BUČKO:

(recept za malo povadit)

V lonec zlijemo kapljico olja, nato pa prilijemo malo mleka in sladke smetane, dodamo malo muškatnega oreška, naribanega sira in malo parmezana. Potem mešamo in počakamo, da se omaka zgosti. Aja! Preden dodamo mleko in vse to pa v loncu malo podušimo narezne bučke. Samo par koščkov, tako za vzorec.

Če se omaka noče zgostit, dodamo še malo sira in ščepec ali dva moke. Ampak to v skrajnem primeru.

Je precej hitro narejeno in super omakica za zraven česarkoli. Testenin še posebej.

Možnost za zafrknit: 4/10 (lahko se kaj prime, čeprav ne vem kako, ali pa date čisto napačno razmerje količin)

Umazanija: 3/10 (en lonec je okej, čeprav je danes kar naneslo vse skupaj)

Užitnost: 8/10 (meni je bešamel super, čeprav verjetno ni najbolj zdrava stvar na svetu)

Kot vidite sem zraven naredil še njoke (svoje lastne!!) in spekel meso. Rad pečem takšno roostbeef meso (ker končno vem kaj to je), ampak se mi zmeraj zgodi, da zadimim celo stanovanje, ker nimamo nape. Za okno odpret je pa tudi premrzlo. Ampak meso je pa super dobro. Potem sem še cel dan smrdel po dimu. No dokler nisem šel v dramo.

Tako.

Kaj pa vi trenutno vadite?