O TEM, ZAKAJ ME NI VEČ STRAH PEČICE

Če ste kadarkoli brali moje zapise, veste, da me ni strah veliko reči. Vendar veste tudi, da s pečico nikoli nisva bila dobra prijatelja. No, priznam, zmeraj me je bilo pečice malo strah. No, veliko strah. 

Ampak sedaj temu ni več tako, saj sem (sva) se zadnjič lotil neizmernega podviga in se s svojim strahom soočil. Spekel sem namreč torto! Šlo je takole: 

BORTA TORTA: 

(recept za eno rojstnodnevno torto)

V loncu, ki ga postavimo v večji lonec, kjer vre voda raztopimo 200 dag temne čokolade. Hkrati ločimo rumenjake in beljake 4ih jajc in beljake stepemo v sneg. Potem vse skupaj zamesimo v enem velikem še skupaj s 10 dag masla, 10 dag moke in 10 dag sladkorja v prahu. Če je kaj čudno potem dodamo še bodisi malo moke ali pa malo mleka. Nato vse skupaj v pekaču pečemo 45 minut na 180 stopinj. 

Ko se biskvit speče, ga prerežemo na pol. Kot profesionalni nasvet naj povem tudi, da je fino, če zgornji del potem z druge strani še malo poravnamo, da ni tako neraven in potem celoten biskvit obrnemo, da je torta čim bolj ravna. Med plastema in na vrhu jo na debelo pomažemo z marelčno marmelado.

Nato ponovno stopimo čokolado. Ko je čokolada stopljena ji dodamo čisto malo vode ali mleka ter sladkorja ter dobro dobro pomešamo, da ni zelo gosta ampak ravno prav. Potem torto oblijemo z vseh strani in jo za eno uro postavimo v hladilnik in torta je nared! 

Možnost za zafrknit: 0/10 (ni sile, če je s teboj nekdo, ki se ne boji pečice)

Umazanija: 7/10 (čokolada ful vse umaže, pa druge reči tudi ne pripomorejo) 

Užitnost: 8/10 (premalo je bla žoftna, se ti ne zdi?)

Potem smo torto z veseljem pomljaskali.

No, sigurno se sprašujete zakaj me ni več strah pečice. V bistvu me je še vedno strah. Ampak če te je nečesa strah se tega najlažje znebiš tako, da povabiš nekoga zraven. Zato sem tudi jaz nekoga povabil.

Sedaj s pečico lažje shajava, pa še družbo imam kar je prav fino. In ni ga boljšega zdravila za strah, kot je mleka polna skleda kot je to, da si ta strah deliš z nekom, ki ga imaš rad.

Zadnje čase sem res bolj malo pisal. Ampak v moje opravičilo, nisem bil preitrano lačen, hkrati pa je bil namen bloga dosežen. Dejansko sem se naučil kuhati. No vsaj toliko, da ne zažgem čisto vsega in ne ostanem lačen. Zato je tudi tale prispevek verjetno zadnji v takšnem formatu.

To sicer ne pomeni konec pisanja, saj me lahko berete v kakšnih zelo dolgočasnih družboslovnih strokovnih revijah, ali malo manj dolgočasnih alternativnih družbeno-kritičnih časopisih, in morda, le morda spet na kakšnem blogu. Mogoče, čisto mogoče pripeljem še koga s sabo.

Drugače je bilo pisanje bloga krasno potovanje, za kar se vam zahvaljujem. Nisem pričakoval toliko vzpodbudnih komentarjev, daril in novih poznanstev, ki so mi polepšali marsikateri trenutek.

Za enkrat nasvidenje, vendar imam občutek, da se kmalu ponovno slišimo.

Torej, nasvidenje in hvala za vse ribe potice.

P.S.: Ajda vas pozdravlja.

O TEM, KATERO KUHARSKO KNJIGO BI ŠE IMEL

Nisem ravno takšen tip fanta, da bi kar naprej prelistoval kuharice, ker bi bilo to, ob občasnem kvačkanju že počasi pretiravanje. A imam kljub temu svoje favorite. Ravno zadnjič sem ob obisku knjigarne opazil eno fino novo knjigo. Kuharico slovenskih Bosank je založilo žensko združenje Zemzem. Je prva tovrstna knjiga v Sloveniji, ki se ukvarja z okrivanjem posebnosti bošnjaških tradicionalnih jedi. Ne vem zakaj so mi ravno kuharice, ki se ukvarjajo s tradicionalnimi jedmi tako zanimive. Ker so mi, veliko bolj kot te modernejše kuharske knjige. Pogosto tudi zato, ker se za vsako jedjo skriva neka zgodba. Pa tudi to mi je zanimivo, kakšne jedi so včasih jedli kje. Ker so si zelo različne. Še posebej ker včasih jestvine niso tako potovale po celem svetu kot danes. 

Tako. To knjigo priporočam če vas tovrstna reč vsaj malo zanima. 

Katera svetovna kuhinja pa je vam najljubša? 

O TEM, KAKO SE SELIM

Prav smešno se mi zdi, da imam v različnih obdobjih težave z kuhanjem različnih reči. Še pred kratkim mi ni in ni šlo kuhanje zelenjave, sedaj pa imam večje težave z mesom. Domišljam si, da je to zato, ker se počasi izboljšujem in vse bolj opažam kakšne neumnosti sem včasih počel. Zato sem se včeraj tudi odločil, da si pripravim en fin zrezek. Vegetarjanci si prosim zatisnite oči.

EN FIN ZREZEK:

(recept za en zrezek)

Ponavadi ne kompliciram in kupujem kar pakirano meso, čeprav bi kdaj lahko šel tudi k mesarju. Tako sem kupil roastbeef. Ponev torej postavimo na rahel ogenj, jo naoljimo in počakamo, da se malo segreje. Zrezek med tem malo popivnamo, posolimo ter nanj položimo vejico rožmarina ter vse skupaj malo potolčemo. Samo ne preveč. Nato ga postavimo na ogenj. Čez par minut zrezek obrnemo. Zrezek je kar kmalu pečen, predolgo ga ne smemo peči, drugače ne bo več sočen. 

Možnost za zafrknit: 7/10 (tudi če naredimo vse ok se zna kaj ponesrečit)

Umazanija: 5/10 (ponve ni tako težko pomit, res pa jo je treba malo podrgnit)

Užitnost: 6/10 (tale zrezek je bil ok. Mi je pa uspel tudi že veliko boljše)

Po pravici povedano sem danes naredil veliko boljši zrezek. Piščančji file sem obložil s panceto in sirom in je na koncu zelo dobro uspelo. Ampak nisem nič poslikal. Bom naslednjič. Moram še malo povadit. 

Aja! Pa selim se. Na primorsko. Ker sem slišal, da imajo dobre njoke. Pa tudi zaradi službe. Ker tudi še študiram se mi zdi, da se moje študentsko življenje šele začenja, ker bom tako kot večina študentov precej vikendov hodil domov v Ljubljano. 

Kam pa bi se vi preselili, če bi se lahko kamorkoli?

O TEM, KAJ VSE SE LAHKO SKUHA V MLEKU

Ena mojih ljubših blogerskih "nadaljevank" so fobije od Nine. Ne samo ker so fobije zelo simpatične ampak ker se lahko tudi z marižsikatero poistovetim. Pa še nečesa me je strah. Kuhanja mlečnega riža. Zaradi tega, ker smo ga kuhali na enem taboru in naredili celo katastrofo, ker se riž ni in ni hotel razkuhati in se je potem na koncu vse prijelo na dno. In smo rabili tri dni, da smo lonec odzažgali. Zato sem se včerajšnjega projekta lotil skrajno previdno in vse čas preverjal, kaj se dogaja na dnu posode. Torej.

MLEČNI RIŽ: 

(recept še za eno stvari, ki se lahko skuha v mleku)

Pol litra mleka začnemo segrevati v kakšni posodi, ki je bolj neoprijemljive sorte. Ko mleko skoraj vre vanjo stresemo toliko riža, kot ga mislimo pojeti. Riž pokuhavamo, kolikor pač piše na zavitku. Primeren je tisti riž, ki se čimbolj razkuha. Dodamo še ščepec soli in nekaj sladkorja. Na koncu mlečni riž posujemo s cimetom ali kakavom.

Možost za zafrknit: 5/10 (sem pričakoval najhujše ampak je potem na koncu kar šlo, nič se ni prijelo.)

Umazanija: 8/10 (lonec sem za trenutek pozabil namočit in se je kar zasušilo.)

Užitnost: 6,5/10 (je bilo okej. Imam pa gres veliko rajši.)

Tako. Danes sem šel v trgovino in si kupil zdrob za gres. Za danes zvečer. Je boljša izbira.

Berem pa novo knjigo od Brine Svit. Hvalnica ločitvi. In mi je všeč. Ne vem zakaj mi je njeno pisanje tako všeč. Je pa zelo dobrodošel premor med branjem strokovnih člankov.

Kaj ste pa vi nazadnje prebrali, predvsem pa priporočate kaj luštnega?