O TEM KAKO SEM PRVIČ DELAL GRES

Vem, da sem rekel, da danes ne bom kuhal. In res nisem. Za kosilo. Na kosilo sem bil povabljen ven. Tokrat sem jedel v restavraciji Azur. Ne jemljejo študentskih bonov. Temu primerna je bila postrežba. 

Pa vendar. Zvečer (po dolgem sestanku na faksu) se mi je zahotelo nekaj dobrega. Ponovno sem hotel pripraviti že moj dobro znani topli sendvič, a si je nekaj v meni zaželelo spremembe. Glede na to, da je bila danes pri meni babica (ki ne mara moje deloholične narave, saj se je pritožila, da me je morala čakati, saj sem imel še nekaj jutranjih opravkov, ki so bili pač neodolžljivi, sem pa ji zato skuhal dobro kavo, plus naj omenim še to, da mi je prinesla mandarine, ki so itak moje najljubše sadje) sem se odločil, da skuham gres. Nikoli ga še nisem pripravljal in po hitrem tečaju, ki ga je pripravila moja cimra, sem se lotil kuhe. Takole se skuha gres: 

BABIČIN GRES:

(recept za enega fanta)

Pol litra mleka zlijemo v posodo, ki se jo lahko greje in potem lahko pomije. To pomeni, da ni panike če se kaj gor prime. Se pravi ne ravno kej najtanjšega. Potem dodamo dve in pol žlici zdroba (ki je v bistvu to kar naredi gres), še dve žlici sladkorja in vanilijev sladkor po želji. To kuhamo in predvsem mešamo dokler ne zavre, kuhamo potem še kako minuto ali dve, da se relativno zgosti (toliko, da vidimo pikice od gresa in da ni ravno čisto vodeno), potem pa je to to. Posujemo še s kakavom in slasten gres je nared. 

Možnost za zafrknit: 1,5/10 (Če ga pustite 30 minut vret ni najboljše)

Stopnja umazanije: 3,5/10 (Gres se kar prime na posodo)

Užitnost skuhanega: 8,5/10 (nostalgično in brez problema za ponudit še komu)

Takole, sedaj grem pa pogledam še Scotta Pilgirima, si skuham čaj, potem pa grem spat. Jutri pa spet skuham kaj dobrega.