O TEM KAKO SEM ZAMUDIL NA VAJO

Danes sem dopoldne že pridno delal, popoldne pa sem imel na urniku vajo, saj spremljam nek zbor. Vmes pa sem imel dve uri časa da nekaj na hitro pojem. Dve uri je v bistvu kar veliko, če je vse kar moraš narediti le to, da poješ kosilo. Zato sem se odločil, da danes naredim pico. Pica je jed, ki jo imajo radi predvsem otroci, zato jo priporočam vsem, ki imate otroke. Še posebej če jih kakšno sobotno dopoldne vključite v pripravo, saj je veliko malih reči, ki jih lahko postorijo. Jaz mislim, da je pri otrocih tak hit, ker se je z roko. Torej: 

KLASIČNA PICA:
*(recept za en protfan)

Ker pri pici ne rad goljufam, tudi testo naredim sam. Cel svež kvas razdrobimo v pol skodelice mlačne vode in dodamo nekaj sladkorja. Nekateri kvas merijo, glede na to koliko moke bodo porabili, jaz pa uporabim zmeraj kar celega, saj kvas premalokrat rabim in bi mi potem samo stal v hladilniku. Med tem časom, ko dela, kar pač kvas dela v tem času, pripravimo delovno površino in naredimo kupček moke. Na moko se ne spoznam ravno, mislim, da lahko uporabite katerokoli želite, samo da je bolj fina in na njej ne piše ravno, da je za vlečeno testo ali kaj podobnega. Nato kvas prelijemo čez moko, dodamo ščepec soli in vse skupaj začnemo gnesti, po potrebi pa dodajamo moko ali vodo tako, da se testo čuti kot plastelin in ni presuho ali mokro. Potem si navijem štoparico na pet minut in začnem gnesti. To je najtežji del, saj nimam nobenega namenske naprave ampak se kasneje res izplača. Po petih minutah trdega dela je testo gladko in pripravljeno na vzhajanje. Testo potem pokrijem s svežo krpo in pustim da dvajset minut vzhaja. 

Med tem časom naribamo sir, meni je najbolj všeč kar navaden Jošt, ampak je dober katerikoli, ki se dobro topi. Ko je testo vzhajano ga razvaljamo na želeno obliko in debelino. Jaz ga razvaljam precej na tanko, ker mi je to pač všeč. Testo potem postavimo na pekač, ki ga prej premažemo z oljem ali pa podstavimo peki papir. Potem testo premažemo z paradižnikovo mezgo, posujemo z origanom, brez katerega na pici seveda ne gre, na to položimo šunko ali celo kuhan pršut, ter čez posujemo sir in vse skupaj postavimo v pečico na 200 stopinj za približno pol ure. Potem pa dober tek! 

Tale moja pica se je potem pekla kar krepko čez pol ure. To pa zato, ker naša pečica ni v najboljšem stanju. Tako, da sem jo potem potegnil ven šele 15 minut pred vajo. Ampak na srečo vadbeni prostor ni tako daleč, zato sem si vzel še kar nekaj časa in stvar v miru pojedel. Pri takšnih stvareh res ni vredno hiteti. Na vajo sem sicer zamudil 20 minut, vendar so tudi brez basista nekaj časa zmogli. 

Kaj pa imate vi radi na pici?