O TEM, KAKO SEM SKUHAL ENO BVETAČO

Jaz sem en tak prikrit dislektik. Zato, ker sem hotel napisat cvetačo, pa se mi je čudno zdelo, da se cvetača začne s črko c in sem hotel napisat kar b. Ne vem, zakaj, bi se beseda cvetača začela na b. Čeprav najbrž zato, ker je bela. In je bila to pač dolgo časa moja klasifikacija za cvetačo. Tista bela reč. Pa bi prav tako lahko to bil sneg, moka ali pa celo čisto navadna, sveže oprana bela brisača. Kdo bi vedel, kako delujejo moji možgani.

Ampak vseeno. Naredil sem cvetačno juho:

BVETAČNA KREMNA JUHA:

(recept za eno disleksijo)

Cvetači najprej porežemo liste, nato pa pazljivo porežemo cvetačne cvetke. Te cvetke razpolovimo in jih vržemo v lonec, v katerega prej zlijemo malo olivnega olja ter vse skupaj malo podušimo. Tam nekje 7 minut, na srednjem ognju. Potem vse skupaj prelijemo z vodo ter počakamo, da zavre. Vmes malo posolimo, ter dodamo željene začimbe. Jaz sem dodal malo popra, peteršilja, ter ščepec bazilike, to je vse. Ko zavre, jo kuhamo še kakšnih deset minut, potem pa jo s palčinim mešalnikom spremenimo v kremno juho.

Možnost za zafrknit: 3/10 (juhe so ene lažjih reči za skuhat)

Umazanija: 3,5/10 (juha se izjemno lahko pomije, samo cvetača se drobi in lahko nastane manjši kaos ob rezanju)

Užitnost: 5/10 (fino je, ker je juha in ker je zelenjava. Čeprav sem jo že kdaj naredil se zmeraj zdi brez okusa)

To je bil tak nespektakularen dan. Sem pa kupil žajbelj. Svež. Ker ga imam rad, čeprav vem, da ga marsikdo ne mara. To pa zato, ker sem v Benetkah jedel najboljše njoke z žajbljem. Pa čeprav sem tudi jaz (kot najbrž vi), ko sem bil majhen, pil mleko z žajbljem in medom.

To pa sloh nima zveze z bvetačo. Mislim, cvetačo.

Kaj pa vi počnete na nespektakularen dan?