O TEM, KAKO SEM GLEDAL KRALJEVO POROKO

Včeraj sem hote ali nehote (čeprav mi ni bilo nič hudega) gledal kraljevo poroko. To pa zato, ker so jo pač gledali vsi in če sem hotel sodelovati na twitterju, kjer je bilo itak vse #tegano z RoyalWedding se temu nisem mogel izogniti. Pa konec koncev mi ni bilo čisto nič hudega. Čeprav mi je Katja morala presneto veliko razlagati kdo je kdo.

Potem zvečer, sem bil ravno prav razpoložen za kakšno slaščičarsko ustvarjanje, zato sem se odločil, da preizkusim en PKIZP (Pehtranov izziv za Pehtrana), ki mi ga je poslala Alja. Poslala mi ga je sicer že pred kar nakaj časa, prej nikoli nisem bil pri volji za kaj takega. Ampak včeraj se mi je zdela idealna priložnost.

KOKOSOVE (RUMOVE) KROGLICE:

(recept za eno poroko)

Za kroglice potrebujemo: 20 dag kokosove moke, 20 dag sladkorja v prahu, 20 dag čokolade v prahu, 10 dag masla, en šilček ruma.

Alja potem pravi takole: Vse sestavine pregnetemo v testo. Jaz sem najprej zmešala suhe sestavine, da so se enakomerno porazdelile (lahko greš tudi po pravilu rastočih mas, kot se to dela v lekarni s praški :), potem pa sem dodala še maslo (to naj bo bolj mehko, da se lažje pregnete potem vse skupaj), no in na koncu daš še rum, kolikor ti pač odgovarja (malo gledaš na teksturo, da ne bo presuha oz. premokra pa tudi na okus). Iz mase potem oblikuješ kroglice, ki jih lahko povaljaš v kokosovi moki, mrvicah ali sladkorju. Potem jih postaviš na hladno.



Možnost za zafrknit: 3/10 (včasih lahko kje ostanejo kakšni koščki masla)

Umazanija: 3,5/10 (presenetljivo lahko se pomije skleda)

Užitnost: 8/10 (so zelo dobre, še posebej zaradi obilice ruma, pa tudi to, da jih je skoraj takoj zmanjkalo nekaj govori o tem, da so precej užitne)

Potem sem gledal še "Kraljev govor" in imam zaenkrat dovolj vsega v zvezi s kralji in kraljicami in princi in princesami.

Mi pa počasi zmanjkuje PKIZPov, tako da mi le pošljite še kakšen fin lahek recept na pehtranblog (afna) gmail (pika) com. Se bom potrudil, da tokrat ne bo trajalo tako dolgo, da jih preizkusim.

Ste vi gledali kraljevo poroko?

O TEM, KAJ SO JAJČNI VLIVANCI

Sicer ne vem, od kje prihaja moje navdušenje nad jedmi, ki se v slovenskem prostoru kuhajo že dlje časa, ampak dejstvo je, da so mi všeč in jih tudi sam rad kdaj skuham. Še posebej če je v receptu zapisana beseda testo. Tudi fascinacija nad testom ne vem od kod prihaja. 

Danes, ker je bilo tako čudno vreme, se mi je zaluštalo jest juho. Ker pa imam zelenjavnih že dosti se nisem ustavil dokler nisem našel druge možnosti. Tako sem čisto po naključju naletel na preprost recept za jajčne vlivance, ki sem ga še bolj poenostavil. Takole gre: 

JUHA Z JAJČNIMI VLIVANCI:

(recept za en deževen dan)

V dobrega pol litra vrele vode raztopimo eno kokošjo jušno kocko. Vre naj toliko časa, da bo cela raztopljena. To je naša juha. V drugi posodi razžvrkljamo eno jajce in mu postopoma dodajamo moko, da se zgosti nekako do gostote mase za palačinke. Temu se reče testo. Nato testo zlijemo v vrelo juho in kuhamo še šest minut. Zlijemo ga tako nekako, kot bi vlivali palačinke. Za konec dodamo še malo drobnjaka (svežega če se le da) in juha je končana. 

Možnost za zafrknit: 4/10 (čeprav zgleda čudno, ko se kuha je pravzaprav težko kaj naredit narobe)

Umazanija: 7/10 (lonec je bilo presenetljivo težko pomit, ker so se vlivanci čudno držali posode)

Užitnost: 9/10 (čeprav je zgledalo čudno je bila juha prav super in popolna za takšno "duhamorno" vreme)

Res je, da ko sem vlivance vlival sem malo podvomil v recept. Ampak se je na koncu vse izšlo zelo dobro. Čeprav sem malo zapretiraval v vlivanci. Eno jajce je dovolj kar za malo večjo količino juhe. 

Iz neznanega razloga pa sem se spet lotil kvačkanja. Bo najbrž vreme krivo. 

Vi uporabljate jušne kocke? 

O TEM, KAKO SEM RAZGREL PONEV

Precej časa sem potreboval, da sem se odločil, da bom sprobal recept, ki mi ga je poslala Klara. Ne vem, zakaj sem potreboval toliko časa, ampak sem se ga včeraj končno lotil. Verjetno zato, ker sem imel v hladilniku končno nekaj jajc, ki sem jih mislil spremenit v pirhe, ampak se jih potem zaradi pomanjkanja motivacije nisem nikoli lotil.


Klara pravi takole:

POHANTE ŠNITE: 

(za eno osebo)

Potrebuješ: 

Mehek kruh (lahko star lahko ne, samo da lepo vpija tekoče) - 4 polovičke

jajce - eno

mleko - kravje ali sojino/ovseno/riževo/samo da teče - par žlic po občutku

cuker - odvisno od tega koliko se rad sladkaš

+ začimbe po želji - vanilin, cimet, karkoli, lahko tudi smetanca... 

Navodila: zmešaj vse stvari razen kruha

pomoči kruh v maso da se napije in fino kaplja iz njega

daj v ponev, ki je vroča in je podmazana z najljubšo maščobo (tudi brez gre z dobro teflonko)

peci na eni strani dokler ne rata zlatozapečen, obrni in ponovi vajo

daj na krožnik in hitro posuj z zličko sladkorja.

zunaj mora biti hrustlav notri pa mehek in sočen in njami

najboljša stvar ob deževnem vremenu. zraven si ponudi kakav/vročo čokolado/vinski šato/kavo/čaj

Možnost za zafrknit: 6/10 (vroča ponev zna stvari malo zakomplicirat)

Umazanija: 2/10 (če si pazljiv je izjemno hitro pospravljeno)

Užitnost: 7/10 (že kar vidim, da če bi tole jedel, ko sem bil majhen, bi bila to moja najljubša stvar na svetu)

Meni se je šnita malo zažgala. Ampak nič zato. Če je bilo prehudo, sem zgornjo plast malo postrgal in se nisem pustil preveč motit. Je bilo fino. Čeprav moram še malo izpopolnit, da se mi ne zažge. Ker potem že vidim, da bom to kar naprej jedel. 

So pa prazniki kar dobrodošli. Predvsem zato, ker sem spet prišel do potice. 

Moram pa tudi priznat, da imam še nekaj receptarskih dolgov. Jih pripravim v kratkem. Obljubim. :) 

Sploh pa, kaj pa vi počnete z vsemi temi prostimi dnevi? 

O TEM, KAKŠNE SO NAVADNE JEDI NENAVADNIH LJUDI

Zmeraj se mi je zdelo zanimivo, da moramo vsi vsak dan nekaj jest za kosilo. Čeprav se zdi zanimivo vedeti kaj naprimer je predsednik je ponavadi tako, da njim pač kuhajo kuharji in je tako, kot da bi vsak dan jedli v restavraciji. Prav nič zanimivo pravzaprav.

Veliko bolj zanimivo je kaj jejo navadni ljudje (kolikor so ljudje lahko navadni). Ker si verjetno vsak dan kuhajo sami. Zato je naslov današnji pilotski rubriki "navadne jedi nenavadnih ljudi". Nenavadnih zato, ker vsak človek lahko pove kakšno zanimivo reč o sebi in je po svoje nenavaden.

Torej. Sicer se včeraj naloge nisem lotil sistematično, sem pa veliko slikal.

Kuhinja pripada Lori Jackson, američanki, ki že deset let živi v Ljublani in mora vsak dan nahranit tri hčere, moža, psa in mačko. Povedala mi je, da se potrudi in gre v trgovino samo enkrat na teden, po kakšno svežo reč pa še včasih vmes, da kakšno reč skuha za dvakrat in potem polovico kosila zmrzne in da brez pomivanja vsak dan porabi eno uro za kuho.
Pogovarjala sva se tudi o tem, kaj že kupi pripravljeno in kaj naredi sama. Rekla je, da je pri tem predvsem potrebno upoštevati čas in kako zdravo je. Testenin naprimer ne dela sama, ker so dobre tudi kupljene, omake za testenine pa vedno naredi sama, ker je tako bolj zdravo pa tudi sveže sestavine lahko uporabi.

Zelo ji je pomagalo tudi, da si je naredila svojo knjigo receptov jedi, ki jih zna naredit in so ji všeč. Sedaj je ta mapa že ogromna in pravi, da jo zelo veliko uporablja.

Jaz sem se včeraj pri njih oglasil čisto slučajno ravno, ko so delali velikonočne piškote. Še dobro, da sem ostal dovolj dolgo, da so bili že pečeni in sem jih nekaj tudi sam pridno snedel.

Kaj boste pa vi prazničnega spekli?